Login

 
Slika strani
 

Vzorci drog namenjeni izobraževanju družinskih članov

 
EMCDDA
 

powered by Surfing Waves

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6, p.p. 1052,
Strokovna vodja: petra.ninkovic@svit-kp.org
Vodja terendkrga dela: 064-150-070 (Samo N.)
DZD: 064-150-014 (Maja F.)
Teren: 031-296-930
email: drustvo_svit@t-2.net
  • Depresorji
  • Narkotiki
  • Naravni halucinogeni
  • Sintetični halucunogeni
  • Stimulansi

Učinki: upočasnijo centralni živčni sistem, izzovejo občutek sproščenosti, posebej v družbi izničijo zadržke, zaradi upočasnjenosti prenosa živčnih impulzov iz možganov v mišice se poslabšajo refleksi, podaljša se reakcijski čas in koordinacija gibov postane težavna (nejasna izgovorjava, nezanesljiva hoja, izguba ravnotežja), mišljenje in razsodnost sta poslabšana zaradi upočasnjenega prenašanja sporočil med možganskimi nevroni, zaradi zmanjšanih zadržkov in slabše razsodnosti se poveča tveganje nasilnega obnašanja.

  • Alkohol
  • Barbiturati
  • Inhalanti
  • Pomirjevala, uspavala
  • GHB

Alkohola dostikrat ne jemljemo kot drogo, predvsem zato, ker je marsikje po svetu tako vpleten v vsakdanje življenje. Vendar je droga in redno prekomerno pitje je postalo resen problem mnogih modernih družb. Zaradi učinkov alkohola na telo in obnažanje, vlade njegovo uporabo dostikrat uravnavajo z zakoni.
Med alkoholne pijače prižtevamo vina, piva in žgane pijače. Vina se fermentirajo iz sadežev ali jagod (največkrat grozdja), iz različnih rastlin oz. njihovih sokov, iz medu in celo mleka. Piva se fermentirajo iz žitaric (zatem ko se žkrob pretvori v sladkor). žgane pijače se destilirajo iz vin in piv.

Sestava in pridobivanje: Alkohol v teh pijačah je etilni alkohol ali etanol (CH3CH2OH). Poleg etanola so v alkoholnih pijačah tudi drugi alkoholi kot npr. amil-, butil-, propil- in metilni alkohol, kisline, aldehidi, estri, ketoni, fenoli in tanini; poleg organskih so prisotne tudi mnoge anorganske snovi, vključno z vitamini in minerali. Nekatere izmed teh snovi izvirajo iz rastline, iz katere se izdeluje pijača, druge pa nastanejo v postopku fermentacije in jih lahko odstranimo s prečižčevanjem ali pa se dodajo v postopku staranja (hrastovi sodi). Kombinacije teh snovi se spreminjajo od pijače do pijače (33mg/l - vodka, 500mg/l - viski, ipd.) in vplivajo na okus, aromo in barvo pijač. Nekatere imajo hranljive ali zdravilne učinke Vendar je glavna sestavina, ki karakterizira alkoholne pijače, etilni alkohol. Odstotek alkohola v pivih se razteza od 2%, v nekaterih blagih skandinavskih vrstah, do 8% v močnejžih. V naravnih vinih od 8 do 14%, vermutih in aperitivnih vinih 18% in v desertnih, sladkih vinih od 20 do 21%. Ker se s postopkom fermentacije doseže najvižja koncentracija alkohola 14%, se v pijače z vižjim odstotkom alkohola le-ta dodaja umetno. žgane pijače (vodka, gin, viskiji, rum, brandiji in likerji) navadno vsebujejo od 40 do 50% alkohola.

Učinki in posledice: Po zaužitju alkohola se le-ta absorbira skozi stene želodca in tanko črevo v kri. Hitrost absorpcije je odvisna od koncentracije alkohola v pijači, stanja želodca, psihičnega stanja uživalca in mnogih drugih faktorjev. V telesu se razporedi skladno z vsebnostjo vode v različnih tkivih in organih, a se pojavlja v večjih količinah v krvi in možganih kot v mažčobnih in mižičnih tkivih.

Trenutni učinki: izguba zadržkov, zardelost in omotica, izguba koordinacije, slabže motorične sposobnosti, počasne reakcije, zamegljen vid, nerazločen govor, spremembe razpoloženja, bljuvanje, visok krvni pritisk, nepravilen srčni utrip, nezavest, okvarjena sposobnost pomnjenja, itd.

Dolgoročni učinki: pomanjkanje vitaminov, kožni problemi, izguba mižične mase, impotenca, požkodbe želodca in črevesja, čiri, pogoste infekcije, srčne in krvne motnje, visoka možnost raka, bolezni pljuč, požkodbe možganov, itd. Alkohol vpliva na možgane dvofazno. V zelo malih koncentracijah deluje stimulativno, vendar začnejo z vižanjem koncentracije prevladovati pomirjevalni učinki. Faza razburjenosti vključuje veselje, izgubo socialno pogojenih zavor, zgovornost, nepričakovane menjave razpoloženja in včasih nekontrolirane izbruhe čustev. Fizični znaki: nejasen govor, nestabilna hoja, motnje zaznave ipd. Simptomi se pojavljajo zaradi vpliva alkohola na možganske centre, ki uravnavajo nažtete življenjske funkcije. Najočitnejže vpliva alkohol na najvižje centre možganov - centre mižljenja, učenja, pomnjenja in odločanja. Nekateri poskusi so dokazali, da alkohol v malih koncentracijah celo izboljža sposobnosti razmižljanja in odločanja. Vendar se z vižanjem koncentracije te sposobnosti tudi hitro zmanjžujejo. Po hitrem zaužitju večje količine alkohola se hitro pojavi omamljenost oz. občutek pijanosti. Pitje malih količin alkohola, četudi skozi dolgo obdobje, ne povzroča resnih zdravstvenih težav in telo se hitro vrne v začetno stanje. V nasprotju pa redno in prekomerno uživanje vodi do resnih zdravstvenih zapletov; začasno kemično neravnovesje v telesu, požkodbe tkiv v ustih, žrelu in želodcu, požkodbe jeter (ciroza, hepatitis), požkodbe srčne mižice, itd. Prekomerna uporaba alkohola vodi v stanje zasvojenosti in resno ogroža uporabnikovo socialno in zdravstveno stanje. Kronični uporabniki, alkoholiki, imajo 7x več možnosti, da umrejo prezgodnje smrti (zastrupitev, padci, prometne nesreče, itd.) kot neuporabniki alkohola. življenjska doba alkoholikov je v povprečju krajža za 10 - 12 let.

Odtegnitveno stanje: Najbolj poznana skupina simptomov, ki se pojavijo s prenehanjem uporabe alkohola je vsekakor "maček". Vendar se pri alkoholikih pojavijo tudi drugi, npr. tresenje, izguba apetita, nezmožnost zadržanja hrane v želodcu, potenje, nemirnost, motnje spanja, možni epileptični napadi in nenormalne spremembe v kemičnem ravnovesju telesa. Pri ekstremnih primerih se razvije "delirium tremens", ki vključuje napade, dezorientacijo in halucinacije. Traja 3 do 10 dni in je v 1 - 20% primerov smrten. Trajne požkodbe vključujejo Wernickov sindrom (motnje zavesti, paraliza optičnih živcev), Korsakof sindrom (izguba kratkotrajnega spomina) in mnoge druge.

Vir:
http://www.britannica.com/bcom/eb/article/1/0,5716,118681+10+110088,00.html
http://www.erowid.org/chemicals/alcohol/alcohol_info2.shtml
http://www.lec.org/DrugSearch/Documents/Alcohol.html

Več:
http://www.niaaa.nih.gov/

Uporaba: Nekatere barbiturate uporabljajo pred operacijami za blažitev strahu in napetosti. Druge uporabljajo za preprečevanje krčev pri napadih pri različnih boleznih in motnjah, kot npr. epilepsiji. Učinkujejo pomirjevalno, uspavalno, anestetično in proti krčem. Nekoč so se uporabljali za preprečevanje nespečnosti, nemirnosti in živčnosti, vendar so jih v zadnjem času nadomestila druga zdravila. Ob redni uporabi lahko kmalu pride do odvisnosti. Učinki: Barbiturati učinkujejo različno, od blage pomiritve do kome. Klasificiramo jih po dolžini in intenzivnosti delovanja: zelo kratko, kratko, srednje in dolgo delujoči. Kratkoročni učinki (do 15 ur po zaužitju): olajšanje napetosti in strahu, zaspanost, občutek pijanosti, nerazumljiv govor, nezmožnost kontrole osnovnih funkcij telesa (hoja, ravnotežje, ipd.), oslabitev spomina, čustvena nestabilnost.

Učinki ob dolgotrajni uporabi: kronična utrujenost, splošna nekoordinacija, problemi z vidom, vrtoglavica, upočasnjeni refleksi, impotenca - frigidnost, menstrualne težave, težave z dihanjem. Odtegnitveno stanje: Odvisnost od barbituratov je ob redni uporabi zelo pogosta in ob prekinitvi zdravljenja pride vedno do abstinenčne krize. Odtegnitveni simptomi: nespečnost, krči (napadi), omedlevica, slabost, bljuvanje, tresenje rok, nemirnost in strah.

Stranski učinki: Poleg želenih učinkov se ob uporabi lahko pojavijo tudi nezaželeni stranski učinki: bolečine v prsih, vročina, bolečine v mišicah in sklepih, pordečela koža, izpuščaji, boleče grlo, otekel obraz, veke ali ustnice, zmedenost, depresija, nenormalna razburjenost, halucinacije... Ob pojavu teh simptomov takoj obiščite zdravnika! Najpogosteje zlorabljeni barbiturati: Fenobarbiton, Femiton
Vir:
http://www.stopdrugs.org/
http://www.webmd.com/

So vse snovi, ki se prodajajo legalno in ob vdihavanju delujejo na različne načine. Se snifajo ali vdihujejo, največkrat iz plastičnih vrečk. Predstavniki: • hlapljiva topila: bencin, butan, propan, aceton, eter, kloroform; odstranjevalci laka, bencin za vžigalnike, čistila, čistila za suho čiščenje, edigs, kontakt spreji, ipd. • plini: freon, helij, ksenon, NO2, halotan; sprej za lase, deodoranti, laki v spreju, čistila v spreju • anestetiki: NO2, eter, halotan, kloroform; plin za smetano • nitriti: amil nitrit, butil nitrit, cikloheksil nitrit, poppers; deodoranti za prostore, poppers

Učinki: Uporabniki se ob vdihavanju počutijo omotični, zasanjani in se hihitajo. Včasih pride tudi do halucinacij. Učinki izginejo od 15 do 45 minut po zaužitju. Po prenehanju delovanja pride do zaspanosti in po navadi glavobola.

Posledice: Uporaba plinov, lepil ali aerosolov lahko povzroči trenutno smrt - tudi ob prvem poskusu. Zaradi vnosa inhalantov v sapnik se lahko v pljučih pojavi tekočina, ki jih poplavi (pljučni endem). Ob uporabi prihaja do slabosti, bljuvanja, onesveščanja in smrtnih problemov s srcem. Ob vdihavanju inhalantov iz vrečke, poveznjene čez glavo, lahko pride do zadušitve. Dolgotrajna uporaba povzroča poškodbe možganov, jeter in ledvic.
Vir:
http://www.bbc.co.uk/
http://www.erowid.org

So depresorji centralnega živčnega sistema (upočasnjujejo delovanje živčnega sistema) in so po delovanju podobni drugim depresorjem, kot so alkohol in barbiturati. Dandanes so pri zdravljenju nespečnosti nadomestili mnoge barbiturate, saj so varnejši in bolj učinkoviti. Stopnja zaspanosti je odvisna od odmerka. Čeprav pomirjevala niso tako zasvojljiva kot barbiturati, vseeno povzročajo določeno stopnjo tolerance in odvisnosti in se velikokrat zlorabljajo. Zloraba pomirjeval je eden večjih problemov razvitih družb. Največja skupina pomirjeval so benzodiazepini (alprazolam, klordiazepoksid, clorazepat, diazepam, halazepam, lorazepam, oksazepam, prazepam...)

Učinki: Pomiritev, zmanjšanje strahu, zaspanost. Toleranca in odvisnost: Zaradi razvoja tolerance ob rednem uživanju pomirjeval je potrebno za dosego istih učinkov povečevati odmerke. Redni uživalci hitro postanejo fizično in psihično odvisni.

Odtegnitveno stanje: Strah, tresenje, glavobol, vrtoglavica, nespečnost, izguba apetita, potenje, spremembe v čutnem zaznavanju, v resnejših primerih tudi vročica, napadi in psihoze.

Predoziranje: Čeprav pri tej skupini zdravil redko pride do predoziranja, so zelo nevarne v kombinaciji z alkoholom in drugimi depresorji centralnega živčnega sistema.

Najpogosteje zlorabljana pomirjevala: Apaurin, Lexaurin, oksazepam, itd.
Vir:
http://members.dencity.com/

http://www.deal.org/

GHB je ponavadi brezbarvna tekočina brez vonja, rahlo slanega okusa. Ponavadi se prodaja v majhnih stekleničkah, a obstaja tudi v obliki prahu ali kapsuliran.

Učinki: Pomirjevalen in uspavalen, sprva razvit kot uspavalno sredstvo. Pri manjših dozah ima GHB podoben učinek kot alkohol, saj deluje evforično in naredi uporabnika sproščenega, veselega in družabnega. Večje doze povzročijo vrtoglavico in zaspanost in se lahko končajo z bruhanjem, mišičnimi krči ter izgubo zavesti. Predoziranja vedno povzročijo izgubo zavesti (začasna koma) in upočasnijo dihanje Včasih, posebej ob mešanju z alkoholom lahko GHB upočasni dihanje do kritične meje, ki se lahko konča s smrtjo.

Doziranje: Čajna žlicka ali zamašek steklenicke (1-3 g) je ponavadi normalna doza, a moč variira od serije do serije. Previdni uporabniki začnejo s polovico čajne žlicke in počakajo vsaj uro, preden se odločijo ali bodo vzeli še. Najti primerno dozo je izredno težko zaradi tekoče oblike (neznana koncentracija GHB v vodi). Čajna žlicka je lahko enkrat ravno prav, drugič pa povzroči pri istem uporabniku predoziranje. Doza je odvisna od telesne teže, predhodno zaužite hrane in vrste drugih faktorjev. Učinki se občutijo 10 do 60 minut po zaužitju. Primarni učinki trajajo 2 do 3 ure, a se občutijo še cel dan. Včasih se učinki pokažejo šele po dveh urah po zaužitju in večina predoziranj se je zgodila prav zaradi nestrpnosti uporabnikov, ki so vzeli naslednjo dozo.

Posledice: Mešanje GHB z alkoholom ali drugimi depresivi je izredno nevarno in je povzročilo mnoge smrti zaradi kolapsa dihalnega sistema. Prav tako je življensko nevarno predoziranje z samim GHB. Ne vozi pod vplivom GHB, saj podobno kot alkohol močno vpliva na motorično koordinacijo. Redna dnevna uporaba povzroči resno fizično odvisnost z močnimi odtegnitvenimi simptomi.


Vir:
http://www.dancesafe.org/ghb.html
http://www.erowid.org/chemicals/ghb/ghb_basics.shtml

Učinki: podobni kot pri depresorjih, saj upočasnijo centralni živčni sistem, blažijo bolečine, zmanjšajo refleks kašljanja.

  • Opij
  • Morfij
  • Kodein
  • Heroin
  • Metadon

Je narkotik, ki ga pridobivajo iz nezrelih mešičkov maka (Papaver Somniferum), rastline iz družine makovk.

Pridobivanje: Ko maku odpadejo cvetni listi, se v makov mešiček naredi kratka vrezlina, kjer začne iztekati gostemu mleku podobna tekočina. Ta se na zraku pretvori v gumijasto rjavo maso. Surov opij se lahko zmelje v prah, prodaja v obliki kep, pogač ali zidakov. Lahko pa se uporabi za nadaljnjo predelavo v morfij, kodein in heroin.

Kemična sestava: Farmakološko aktivne snovi v opiju so alkaloidi; najpomembnejši med njimi, morfin, predstavlja 10% teše surovega opija. Ločimo dve vrsti alkaloidov v opiju, glede na njihovo strukturo in učinkovanje. Morfin, kodein in tebain, ki predstavljajo eno skupino, vplivajo na centralni šivčni sistem v telesu, so analgetiki in potencialno zasvojljive snovi, medtem ko druga skupina (papaverin, noskapin in večina drugih alkaloidov v opiju) sprošča vegetativno mišičevje.

Učinki: Opiati vplivajo predvsem na možgane in hrbtenjačo. Osnovna posledica učinkovanja je odprava ali zmanjšanje bolečine. Zmanjšajo tudi občutek strahu; sproščajo in povzročajo rahel občutek evforičnosti. Fiziološko učinkujejo z upočasnitvijo dihanja in srčnega utripa, zmanjšajo refleks kašlja in sproščajo mišice prebavnega trakta. So močno zasvojljive droge, saj povzročajo fizično odvisnost (ob abstinenci se pojavijo abstinenčni simptomi). S kronično uporabo telo razvije toleranco, tako da je potrebno večati dozo, da se doseše isti učinek. Višji opiati - heroin in morfin - so bolj zasvojljivi kot opij in kodein. Redna uporaba opija povzroči fizično in psihično poslabšanje ter skrajšuje šivljenje. Akutno predoziranje z opijem lahko povzroči kolaps dihalnega sistema in smrt. Opij je bil dolga stoletja v medicini osnovni blašilec bolečin in se je uporabljal v različnih oblikah pod različnimi imeni.

Način delovanja: Molekule opiatov so podobne molekulam endorfinov, snovi, ki v človeškem telesu blašijo bolečino in vplivajo na razpološenje z vezavo na določene živčne receptorje na nevronih in so del naravnega sistema prenašanja živčnih impulzov. Alkaloidi opiatov so zmošni zasesti iste receptorje in tako "ponarediti" učinek endorfinov, to je zmanjšati prenos impulzov za bolečino v živčnem sistemu.

Zgodovina: Že od 100 pr.n.št. se je opij uporabljal kot ljudsko zdravilo, po navadi zmešan v pijačo ali v trdni obliki. Šele v sredini 17. st., ko se je kajenje opija razširilo v Kitajsko, so se pojavili resni problemi odvisnosti. V 18. st. je bila odvisnost od opija tako resen kitajski problem, da je država skušala omejiti uporabo s prepovedjo gojenja in trgovanja z opijem. V istem času se je opij pojavil v Evropi in S. Ameriki, kjer je njegova rekreacijska uporaba kmalu prevladala nad medicinsko uporabo.

Vir:
http://www.britannica.com/

http://encarta.msn.com

Morfij se nahaja v maku in je močno blažilo. Primarno se je uporabljal v zdravstvu za blaženje močnih bolečin. Poleg heroina je morfij ena najbolj zasvojljivih substanc. Pridobivanje in sestava: Pridobivajo ga iz surovega opija in je legalno dostopen v obliki soli, topnih v vodi. Najpogostejše oblike so morfijev sulfat in morfijev hidroklorid. Obe substanci sta bela praška, grenkega okusa in topna v vodi.

Doziranje: Načini vnosa: oralno (tablete), kajenje, snifanje ali injiciranje (intravenozno, intramuskularno). Za blaženje bolečin je doza od 5 do 20 mg (intravenozno) vsake štiri ure, odvisno od intenzivnosti bolečine. Pri nemedicinski uporabi se zaradi tolerance doza postopoma zvišuje (poročajo o dnevnih dozah tudi 4 - 5 g). Smrtna doza pri neuporabnikih je 120 - 250 mg in pri rednih uporabnikih 20x več.

Učinki: Morfij vpliva neposredno na centralni živčni sistem. Poleg olajšanja bolečine poslabša fizično in mentalno sposobnost, prepreči občutke strahu in izzove evforijo. Prav tako zmanjšuje občutek lakote, ovira refleks kašljanja, povzroča zaprtost in ponavadi zavre željo po seksu; pri ženskah lahko moti mentrualni ciklus. Z redno uporabo se hitro razvije psihična in fizična odvisnost.

Toleranca se z redno uporabo razvije hitro, še posebej pri intravenozni uporabi. Z dolgotrajno uporabo uporabnik kmalu doseže stopnjo, kjer povečanje doze ne poveča učinka in je nadaljnje doziranje povezano le še z ohranjanjem koncentracije morfija v krvi, da ne pride do odtegnitvenega stanja. Psihična odvisnost se pojavi po prenehanju uporabe in se kaže v neprestani želji za drogo, v depresiji, nespečnosti, izgubi apetita ter drugih znakih.

Odtegnitveno stanje: Prvi simptomi odtegnitve vključujejo solzne oči, nekontrolirano zehanje in močno potenje. Nato sledi stopnja spanja, včasih imenovana "yen". Razburjenost ob prebuditvi spremlja izguba apetita, depresija, razširjene zenice in tresenje. Na vrhuncu intenzivnosti (ponavadi 36 do 72 ur po zadnji dozi) simptomi vključujejo izmenjavajoče občutke vročice in mrzlice, nespečnost, depresijo, nekontrolirano zehanje in kihanje, "kurjo kožo", bruhanje, slabost, trebušne krče, povišan srčni tlak in utrip, bolečine v kosteh, mišicah in sklepih, mišične krče in nekontrolirane brcajoče gibe. Intenzivnost simptomov počasi izginja in večina izgine v 7 - 10 dneh po začetku odtegnitvene bolezni.

Vir:
http://www.britannica.com/bcom/eb/article/2/0,5716,55152+1+53799,00.html?query=morphine
http://www.deal.org/knowzoneinfo/index.asp?key=44&article=915

Kodein spada v družino opiatov in je naravna sestavina opija. Večina kodeina v framacevtskih izdelkih je proizvedenega sintetično iz morfija.

Učinki: V glavnem se uporablja kot blažilec bolečin, pa tudi za blaženje kašlja in diareje. Uporablja se intramuskularno ali oralno. Intravenozna uporaba je odsvetovana, saj lahko pride do pljučnega edema, oteklosti obraza ali drugih življenjsko nevarnih komplikacij. V možganih se kodein pretvori v morfij. Kodein je zasvojljiv in ob redni uporabi se razvije toleranca. Čeprav so odtegnitveni simptomi blagi, vsekakor niso zabavni. Stranski učinki: Najpogostejši stranski učinki: omedlevica, suha usta, nezmožnost uriniranja, zaprtje, evforija, srbenje, zmedenost, slabost in bljuvanje. Slabost pri kodeinu je manj pogosta in manj intenzivna kot pri močnejših opijatih, npr. morfiju. Smrtna doza kodeina je približno 800 mg. V nasprotju z drugimi opijati so simptomi predoziranja nemirnost, napadi in končna smrt zaradi zastoja dihanja.

Vir:
http://www.erowid.org/pharms/codeine/codeine_faq.shtml

Ulična imena: H, horse, moka, dope, staf, speed-ball (mešanica kokaina in heroina) Imenovan tudi diacetilmorfin, je ta derivat morfija močno zasvojljiva droga, ki predstavlja velik del ilegalne trgovine z narkotiki. Je prašek oker barve, ki z manjšanjem čistosti (povečevanjem odstotka različnih primesi - pecilni prašek, mlečni sladkor,itd. ) postaja vedno bolj bel. Heroin se pridobiva z enostavnim kemičnim postopkom iz morfija. Je štiri do osemkrat močnejši kot morfij. Prvič ga je iz morfija razvila družba Bayer leta 1898; na začetku je bil uporabljan kot blažilo bolečin, vendar so njegovi stranski učinki kmalu prevladali nad njegovo uporabnostjo. Način uporabe: Heroin se lahko snifa, kadi ali intravenozno oz. podkožno injicira.

Učinki in posledice: Zoža zenice, upočasni dihanje, srčni utrip in prebavni trakt, oslabi telesno motoriko ter povzroča zaspanost. Ob injiciranju sproži ekstatično reakcijo: v parih sekundah telo prelije topel, navdušujoč občutek z občutji samozavesti, neranljivosti in popolnega obvladovanja okolja. Vsi problemi izginejo. Tem kratkim, a intenzivnim občutkom sledi stanje globoke, dremave sprostitve in zadovoljstva. Stanje traja dve do štiri ure in počasi izgine. Nekateri posamezniki reagirajo negativno, z občutji strahu, slabosti in depresije.

Odtegnitveno stanje, toleranca: Ker je heroin zelo zasvojljiva droga, si morajo zasvojenci ponavadi dvakrat na dan intravenozno vbrizgati dozo, da se izognejo abstinenčnim simptomom: nemirnosti, bolečinam sklepov, mišic in kosti, nespečnosti, slabosti, bljuvanju, diareji, potenju, mrzličnem počutju, zehanju, depresiji, krčem, tresenju ter izgubi teže. Pri uporabi heroina se hitro razvije toleranca; za dosego istih učinkov je potrebno povečevati dozo. Zasvojenec, ki skuša prekiniti z doziranjem, mora iti skozi fazo odtegnitve, ki traja 3 do 4 dni. Odvisnost od heroina je draga in zaradi tega odvisniki pogosto izvršujejo kriminalna dejanja, da pridejo do potrebnih sredstev za nakup droge. Največja nevarnost uporabe heroina predstavlja predoziranje (overdose), do katerega prihaja ponavadi zaradi nepričakovane čistosti droge. Ob predoziranju pride do zastoja dihalnega sistema, kome in smrti. Ob uporabi nečistih igel prihaja tudi do okužb s hepatitisom, virusom HIV; zaradi neprestanega intravenoznega vbrizgavanja se pojavljajo brazgotine in pogosta vnetja površinskih ven.

Vir:
http://www.britannica.com/
http://www.deal.org/knowzoneinfo/

  Metadon je močan sintetični opijat, največkrat uporabljan za zdravljene odvisnosti od heroina in drugih opijatov. Je bel, kristalen prašek grenkega okusa in se uporablja v obliki hidrokloridne soli. Je topen v vodi, alkoholu in kloroformu. Podobno kot morfij ima blažilen učinek in je bil nekoč uporabljan kot sredstvo za blaženje bolečin. Povzroča visoko stopnjo zasvojenosti. Evforija, sprostitev in občutek dobrega počutja, zmanjšana pozornost, omotica, dremavica, zmanjšana ali povečana fizična aktivnost, možen strah, depresija ali vizualne motnje.

Posledice: Možno poslabšanje fizičnega stanja, resno slabšanje psihološkega stanja, nestabilno razpoloženje, zmanjšano spolno poželenje in poslabšanje dihalnega sistema.

Predoziranje in odtegnitveno stanje: Kot pri vseh ostalih opijatih lahko tudi pri metadonu pride do predoziranja. Minimalna smrtna doza pri netolerantnih odraslih ljudeh je 60 mg, pri otrocih že tudi 10 mg. Zaradi teh majhnih smrtnih odmerkov je potrebna izjemna previdnost odvisnikov na metadonskem programu (kje in kako hranijo metadon). Do predoziranja pride včasih zaradi prevelikih odmerkov (čeprav redko) in pa zaradi dodatnega injiciranja drugih opijatov. Redna uporaba vodi do močne fizične in psihične odvisnosti. Odtegnitveni simptomi so enaki kot pri ostalih opijatih.

Metadonska terapija: Zaradi dolgotrajnega učinka in visoke učinkovitosti ob oralni uporabi ima več prednosti. V metadonskih programih se droga ponavadi administrira kot napitek sadnega okusa. Oralna uporaba izključuje uporabo brizg in s tem eliminira ritual vbrizgavanja droge, ki so ga odvisniki navajeni. Ob pravilnem doziranju ne povzroča občutkov evforije in blažilnega oz. pomirjujočega občutka, odpravlja pa odtegnitvene simptome opijatov. Ob vzdrževanju rednega doziranja izključuje občutke evforije ob morebitnem jemanju heroina in s tem jemlje heroinu značilni psihološki učinek. Metadonska terapija je uspešna pri vzdrževanju odvisnikov in heroinski abstinenci, vendar je veliko manj uspešna pri cilju, da bi odvisniki prenehali z uporabo metadona in začeli živeti življenje brez drog.

Vir:
http://www.deal.org
http://www.britannica.com

Učinki:  "zmedejo" centralni živčni sistem, naključno pospešujejo ali upočasnjujejo miselne procese, popačijo sporočila med možganskimi nevroni, kar vodi k spremembam zaznavanja, lahko povzročajo halucinacije: lažje halucinacije se odražajo kot večja občutljivost na dotik, bolečina se lahko poveča, glasba zveni bolje, sluh je spremenjen, vid je izostren ali zamegljen, zaznavanje časa se spremeni, vplivajo na miselne procese: slab kratkotrajni spomin, izmenjavajoča zmožnost ali nezmožnost koncentracije, zmanjšana sposobnost učenja, nagnjenost k smehu, možni fizični učinki: povečan krvni tlak, pospešeno bitje srca in povečan apetit.

  • Ajuca jurema
  • Caapi Yage
  • Čarovniške masti
  • Sinicuichi
  • Halucinogene gobe
  • Kadulja
  • Iboga tabernathe
  • Kava-kava
  • Ololiuqui
  • Mandragora
  • Muškatni orešček
  • Rdeča mušnica
  • Pegan
  • Pejotl - Meskalin
  • Yato - Yakee - Epena
  • Yopo cohoba

Botanično ime: Mimosa hostilis, Mimosa verrucosa

Druga imena: ajuca, jurema, vinho de jurema

Domovina: vzhodna Brazilija, državi Pernambuco in Paraiba Kratka zgodovina: Poleg rastlin, ki jih uporabljajo za izdelavo praškov za njuhanje, imajo močne halucinogene lastnosti tudi nekatere druge južnoameriške rastline. Nekatera domorodska plemena iz korenin neke vrste mimoze pridelujejo čudodelni napitek, ki ga uporabljajo kot sveto drogo v posebnih ajuca-ritualih. Prva poročila o teh obredih izvirajo iz leta 1788. Zdi se, da so ti obredi včasih bili bolj razširjeni kot danes in da so obsegali veliko število indijanskih plemen. V zapisu iz leta 1843 lahko preberemo, da se ajuca užije z namenom, da bi udeleženec rituala preživel noč, plavajoč skozi globine sanj. Po nekem novem opisu, naj bi udeleženci gledali prekrasne vizije iz domovine duhov, s cvetjem in pticami. Smatra se, da nazivi ajuca ali jurema pomenijo drogo, ki jo pridobivajo iz sorodnih vrst južnoameriških mimoz, med katerimi so identificirali vrsti Mimosa hostilis in Mimosa verrucosa. Iz skorje zadnje vrste so izolirali substanco z močnim halucinogenim in narkotičnim delovanjem. Kot pri prej opisanih praških za njuhanje, so tudi v drogi ajuca glavne delujoče substance derivati triptamina.

Zanimivosti: Sorodne triptaminske sestavine se v majhnih količinah nahajajo v posebej preparirani skorji banane, ki jo je, še posebej ameriška mladina, sprejela kot popularno psihadelično sredstvo. Notranji sloj skorje banane so ostrgali, ga na poseben način posušili in kasneje kadili v pipah ali cigaretah. Treba je povedati, da je bila raba banane kot halucinogenega sredstva kmalu opuščena. Edina prednost te droge je bila v tem, da je bila lahko dostopna, vendar pa je njeno nespecifično in neizrazito delovanje razočaralo privržence halucinogenih drog.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart, Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga, Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Banisteriopsis caapi Druga imena: caapi, ayahuasca, yage Domovina: Južna Amerika

Kratka zgodovina: Med vsemi halucinogenimi drogami ameriških Indijancev je po svojem delovanju najbolj nenavaden napitek, ki ga proizvajajo iz južnoameriške ovijalke. Verjame se, da je to čarobna droga, ki ji pripisujejo telepatske lastnosti. Angleški raziskovalec Richard Spruce je leta 1851 opazil, da indijanska plemena Tukano v porečju zgornjega toka Amazonke v neobičajne namene uporabljajo grenko rjavo vino, imenovano caapi, ki ga pridobivajo iz neke ovijalke. Dve leti kasneje je isti raziskovalec to pijačo našel pri Guahibo Indijancih, okrog zgornjega toka reke Orinoco (območje Kolumbije in Venezuele). Leta 1857 je pri raziskovanju področja ekvadorskih Andov odkril enako pijačo pri Zaparo Indijancih, vendar so ga ti imenovali ayahuasca. Nekatera druga plemena so za to drogo uporabljala imena yage ali yaje. Nove raziskave so pokazale, da se ta magični napitek uporablja na še širšem območju Južne Amerike, ki vključuje tudi Peru in Bolivijo, vse do pacifiške obale. Približno istočasno, ko je Spruce odkril drogo ayahuasca, je avtor geografskega opisa Ekvadorja Villavicencio zapisal: " Zaparo, Angatero, Mazani in druga plemena bazena Rio Napo uporabljajo drogo caapi, da bi predvideli prihodnost, da bi našli točne odgovore na najtežja vprašanja (vprašanja vojne). Ta magični napitek omogoča Indijancem, da odkrijejo sovražnikov načrt in se tako pravočasno pripravijo za napad ali obrambo. S pomočjo napitka lahko ugotovijo, kdaj je kdo iz rodbine bolan, kdaj lahko opravijo prijateljski obisk drugih plemen, kdaj lahko tujca sprejmejo z dobrodošlico,itd."

Delovanje: Villavicencio je tudi sam nekajkrat poskusil delovanje napitka: "Včasih sem letal po zraku in gledal prostrane gradove, visoke stolpe, prekrasne parke in druge lepe stvari. Včasih pa sem čutil, da sem sam v gozdu in da me napadajo divje zveri, ki sem se jih branil. Po tem občutku sem čutil močno potrebo za spancem, iz katerega sem se prebudil z bolečino in težo v glavi." Po opisu nekega drugega avtorja,hiše in stebla po zaužitju napitka zavzamejo človeške oblike in oživijo. Nekateri doživljajo tudi slušne halucinacije, sliši se petje in žuborenje vode. Znameniti raziskovalec halucinogenih rastlin, ameriški botanik Richard E. Schultes, je sodeloval v številnih caapi ritualih na področju Amazonke, vendar ni čutil izrazite halucinogene aktivnosti tega napitka. Na začetku intoksikacije je čutil vrtoglavico in živčno napetost, nato slabost, bruhanje in znojenje. Potem je vse, kar je gledal, dobilo intenzivne barve. Padel je v globok sen, drugi dan pa je imel močno diarejo. Znanstveno je drogo caapi prvi raziskoval nemški farmakolog Louis Lewin, ki je delovanje droge preskušal na živalih in ljudeh. Lewin je poskušal vpeljati cappi v zdravljenje encefalitisa in Parkinsonove bolezni. Že star in bolan, je Lewin objavil svojo monografijo: "Banisteria caapi, novo opojno sredstvo in zdravilo", v kateri zagovarja uporabo te droge pri zdravljenju parkinsonizma. Kasnejši raziskovalci niso mogli potrditi uspešnosti takšnega zdravljenja. Glavna delujoča substanca v drogi cappi je alkaloid, ki ga je Lewin imenoval banisterin, nekateri kemiki pa telepatin zaradi domnevnih telepatskih lastnosti. Zanimivi so tudi rezultati na psih, ki so jim vbrizgali telepatin: Živali so pričele renčati, kazati zobe in se obnašati kot da jih je napadel nevidni sovražnik. V novejšem času so v rastlini Banisteriopsis caapi odkrili substance, ki jim je moč pripisati specifično delovanje droge cappi. Droga je po svoji sestavi mnogo bolj zapletena kot so sprva domnevali. Danes ugotavljajo, da delovanje droge povzroča zmes treh alkaloidov: harmina, harmalina in d-tetrahidroharmina (zadnja substanca nastane z redukcijo harmalina). Harmin in harmalin sta sorodna alkaloida, katerih povprečna doza znaša okrog 200 mg. V drogi so našli tudi nekatere druge triptaminske derivate, ki pripomorejo k specifičnem učinku tega magičnega napitka. Zanimivosti: Nekatera indijanska plemena otrokom in ženskam prepovedujejo uporabo te droge. Prav tako ne dovolijo, da bi te osebe videle, kako se magični napitek pripravlja. Po ugotovitvah raziskovalcev iz Peruja, tamkajšnji vrači ne dopuščajo uživanja soli, mastnih in sladkih jedi, prepovedujejo pa tudi seksualne odnose en dan pred caapi-ritualom. Razlog prepovedi nekaterih jedi najverjetneje leži v nameri, da se prepreči bljuvanje in diareja, ki navadno spremljata uživanje napitka. Zanimive so ugotovitve ameriškega raziskovalca psihoaktivnih drog Sidneya Cohena, ki je ugotovil, da droga caapi vzbudi seksualni nagon, s tem ko izzove povečanje klitorisa in erekcijo penisa. Če so te ugotovitve točne, je caapi edino pravo halucinogeno sredstvo, ki deluje kot afrodiziak. Ameriški romanopisec William Borroughs in pesnik Allen Ginsberg sta leta 1963 objavila zbirko " Jage pisma", v kateri opisujeta svoje izkušnje s tem napitkom. Ginsberg je enkrat po zaužitju droge caapi občutil, da so mu celo telo prekrile kače. Pridobivanje: Raziskovalci so ugotovili, da se caapi pridobiva z ekstrakcijo skorje, iz korenine in listov ovijalke iz družine Malpighiaceae, ki je dobila botanični naziv Banisteriopsis caapi.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart, Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga, Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Za razliko od ameriškega kontinenta, Stari svet skorajda ne pozna prave, specifične halucinogene rastline, ampak pozna v glavnem take, ki povzročajo halucinacije kot stranske učinke in to šele po zaužitju večje količine. Te rastline so v velikih količinah izjemno strupene. Najdemo jih v družini Solanceae, ki je drugače razprostranjena po celem svetu. Nekatere od teh rastlin so bile v preteklosti znane kot čarovniške droge. V starih kronikah je omenjenih kar nekaj primerov obsedenosti z demoni, kar nas navaja na nenavadno uporabo tega rastlinja. Opisan je primer neke Lize, hčerke bavarskega pastorja iz 16. stoletja. Deklico so nagovorili, naj se udeleži polnočnega sestanka čarovnic v planinah. Tam so ji dali nekakšen zvarek, po katerem se je do golega slekla, da so jo premazali z zeleno čarovniško mastjo. Deklica je imela strašne halucinacije o peklu, verjela je, da leti na metli in doživljala razuzdan in divji seks s samim hudičem. Ko se je vrnila domov, je vse priznala očetu. Tudi druge udeleženke srečanja so po mučenju vse priznale in bile žive zažgane na glavnem mestnem trgu. Postavlja se vprašanje, ali je ta zapis in mnoge druge podobne zapise iz starih kronik, ki govore o čarovnicah in njihovih nenavadnih doživetjih, potrebno pripisati vraževerju tedanjega časa in izsiljenim priznanjem inkvizicijskih mučilnic ali pa so morda takratne čarovniške masti resnično vsebovale substance, ki so normalne ženske lahko pripeljale v histerična in obsedena stanja, v katerih so verjele, da se udeležujejo orgij s hudičem ter da s svojo črno magijo lahko povzročajo bolezni, epidemije, smrt, poplave, suše, uroke, itd.? čarovnice so se po želji lahko spreminjale v mačke, pse, volkove, zajce, sove in druge živali, legende o takih stvareh pa se pojavljajo že pred srednjim vekom. Že rimski pisec Apulej iz 2. stoletja je opisal, kako je čarovnica Pamfila opazovala rimskega junaka skozi špranjo na vratih: "Dlje časa si je vtirala v dlani neko mast, telo pa si je namazala z oljem od glave do stopal." Po dolgem nerazumljivem momljanju so se ji udje začeli tresti in trzati, dokler ji ni po telesu pognalo perje. Potem so ji zrasla velika krila, nos ji je otrdel in se spremenil v kljun, nohti so se ukrivili. Tako se je Pamfila spremenila v sovo. Petnajst stoletij kasneje, v delu "Magia naturalis", Gianbatist della Porta piše o masteh, zaradi katerih se ljudje spreminjajo v živali, plavajo kot ribe, prhutajo s krili kot gosi in bodejo z rogovi kot voli. Danes zagotovo vemo, da so halucinogene substance nekaterih rastlin, iz katerih so pripravljali čarovniške masti, imele znaten vpliv pri formiranju vraževerja, zaradi katerega je v evropskih deželah v štirih stoletjih bilo zažganih na deset tisoč nedolžnih žena. Delež halucinogenih masti in olj pri pojavu obsedenosti z demoni tudi v dobi pregona čarovnic ni bil zanikan. Znani francoski filozof Jean Bodin (1529 - 1596), ki je poleg pomembnih zgodovinsko pravniških del napisal tudi "Navodila sodnikom pri dejanjih čaranja", v svojem delu svetuje: "če so pri obtoženi osebi najdene kakšne masti, so te pokazatelj za mučenje, še posebej, če oseba sama ne more razložiti, zakaj jih potrebuje; znano je namreč, da se čarovnice običajno poslužujejo takih drog in njihove magije." Bodin je menil, da vsaka čarovnica zakrivi sedemnajst zločinov in da vsak izmed njih zasluži smrtno kazen. Zagovarjal je najokrutnejše metode raziskovanja, vključno s šibanjem otrok, da bi jih prisilil, da izdajo svojo mater. Očitno so predstavniki inkvizicije pri mučenju "čarovnic" osvobajali lastno potlačeno seksualnost, z dovoljenim sadističnim izživljanjem na žrtvah. Ženske so pred mučenjem morale biti gole, obrili so jim sramne dlake, v telo pa so jim zabadali igle, da bi našli hudičeve znake. Zanimiva je hipoteza Linde Caporeal, ki je bila 1976 objavljena v časopisu Science, ki trdi, da je v primeru "čarovnic iz Salema" pravzaprav šlo za intoksikacijo z glivico Claviceps purpurea (rženi rožiček). Devetnajst žensk in moških, ki so kazali znake psihoze in epilepsije, so obsodili in obesili v Salemu 1692. Potrebno je povedati, da rženi rožički vsebujejo lizerginsko kislino, katere derivat je tudi LSD. Zgodovina je zabeležila nemalo primerov epidemij z ržjo, okuženo z rženimi rožički, ki so poznane pod imenom ergotizem. V nadaljevanju bodo sledili opisi nekaterih rastlin, iz katerih so pripravljali čarovniške masti in olja. Predpostavlja se, da so pri pripravi masti občasno uporabljali tudi naslednje rastline: - trobelika (Cicuta Virosa) - Conium maculatum - Apium graveolens - Petroselinum sativum - Acorus calamuc in druge. Živalske sestavine kot so razni insekti, krastače, kuščarji, kače, netopirji in človeška kri, so imele večinoma zgolj simboličen pomen. Od uporabljenih živali je znano samo to, da krastača vsebuje halucinogeno substanco bufotenin.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicovič, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Heimia salicifolia, družina Lythraceae

Drugo ime: v Braziliji imenujejo to rastlino herva da vida (trava življenja) Domovina: od Mehike do severnih delov Argentine Kratka zgodovina: Rastline rodu Heimia uporabljajo v medicini domorodcev na celotnem področju od Mehike pa vse do severnih delov Argentine. Predvsem v Mehiki se uporablja kot halucinogena droga.

Uporaba: Čudežni napitek izdelujejo mehiški domorodci iz listov rastline Heimia salicifolia. Liste gnetejo z vodo in dobljeni sok pustijo na soncu, da fermentira. Delovanje: Napitek povzroča prijeten občutek zaspanosti, evforijo, naglušnost ali samo slušne halucinacije z neobičajnimi zvoki, ki kot da prihajajo iz velike oddaljenosti. Kemiki so v listih Heimie salicifolie odkrili najmanj osem različnih alkaloidov kinazolidinske strukture, med katerimi je verjetno najpomembnejši kriogenin. Prve izolacije alkaloidov iz te rastline so sledile šele po letu 1964. Delovanje alkaloidov na človeka ni podrobneje raziskano. Glede na navedbe nekaterih avtorjev lahko večje doze napitka nevarno oškodujejo organizem.

Zanimivosti: Indijanci menijo, da jim droga pomaga, da prikličejo dogodke, ki so se zgodili pred mnogimi leti in da jih občutijo, kot da so se zgodili včeraj. Verujejo tudi v to, da se lahko s pomočjo te droge spomnijo življenja pred svojim rojstvom.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart, Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga, Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: največ jih pripada rodu Psilocybe, po ena izmed njih pa rodovoma Stropharia in Conocybe. Domovina: Srednja Amerika in Mehika Kratka zgodovina: prvi španski osvajalci Mehike v začetku 16. stoletja so poročali o čudežnih svetih gobah, ki so jih indijanska plemena južne Mehike uporabljala pri ritualnih obredih. Španski frančiškan Bernardino de Sahagún je leta 1529 opazil, da Azteki iz majhne gobe, imenovane teonanacatl (božje meso), pridobivaju opojno pijačo, pod delovanjem katere se predajo plesu in petju, podnevi in ponoči. Teonanacatl je olajševal pogovore z bogovi, predvsem pa je služil vračem in prerokom. V opisih starih kronistov lahko beremo, da so se Indijanci za časa svečanega kronanja azteškega vladarja Montezume napili teonanacatla, nato doživljali vizije in odkrivali prihodnost, mnogi pa so povsem izgubili razum in se med seboj pomorili. Te indijanske svete gobe so krščanski misijonarji poskušali iztrebiti. Trdili so, da so vražje, ker so menili, da predstavljajo glavno oviro za širjenje krščanstva. Gobe so vračem omogočale prehode v ekstatična stanja, uvid v prihodnost, ugotavljanje vzrokov bolezni in načinov zdravljenja. Indijanci naj bi se, po opisih španskih kronistov, pod vplivom teonanacatla obnašali kot ponoreli, se vzpenjali na hribe, kričali, prepevali in plesali, naslednji dan pa naj bi neprekinjeno jokali, da bi z lastnimi solzami izprali iz oči vizije, v katerih so sami sebe opazovali pri umiranju ali kako jih žrejo divje zveri. Španci so se teh gob bali, zato jih sami niso uporabljali. Vse do pred približno petdesetimi leti so menili, da je kult svetih gob med mehiškimi Indijanci popolnoma izkoreninilo pokristjanjevanje. Skupina raziskovalcev pa je med leti 1936 in 1938, med raziskovanjem običajev indijanskih plemen v planinah države Oaxaca v južni Mehiki, odkrila, da se tam nekatere vrste majhnih gob še vedno uporabljajo kot magično, čarovno sredstvo. Te gobe se uporabljajo mnogo redkeje kot sveti kaktus iz severnega dela dežele. Morda je vzrok v tem, da za razliko od pejotla pri daljšem shranjevanju izgubijo svojo učinkovitost. Uporaba: rešitev skrivnosti mehiških in srednjeameriških svetih gob znanost za spremembo dolguje amaterjem. Gordon Wasson in njegova žena sta v letih 1953 in 1955 opravila nekaj ekspedicij v oddaljene planinske kraje južne Mehike v državi Oaxaca, v pradomovino indijanskih plemen Mazatekov in Zapotekov. Wassonova sta leta 1955 v neki planinski vasi plemena Mazatekov prisostvovala pri nočnem obredu svetih gob, imenovani velada, kar pomeni "nočno bedenje". Ritual se, po besedah Gordona Wassona, prične zvečer, v zaprtem prostoru, vodi pa ga svečenica kulta starka Maria Sabina, imenovana curandera, ki ji pomagata njena hči in en deček. Curandera najprej leže na tla in okoli sebe zloži ves pribor: kakav, koruzo, zeleni tobak, nekaj kokošjih in puranjih jajc, medtem pa gori smola kopal in cel prostor napolnjuje z aromatičnim vonjem. Obred dejansko vsebuje tudi krščanske elemente.Curandera kleči, se prekriža, poziva Sveto Trojico in nekatere svetnike. Potem vzame nekaj gob, jih podrži nad gorečo smolo in jih nato dve in dve počasi žveči in golta, na koncu pa odgovarja na vprašanja tistih, ki so prišli po nasvet. Obred je zelo zahteven in traja celo noč, vse do zore. V tem času lahko vsakdo izmed prisotnih poje svete gobe, toda nihče ne sme pred zaključkom obreda zapustiti prostora. V letu 1956 se je ekspediciji poleg Wassona in njegove družine pridružil še svetovno znani francoski mikolog Roger Heim. Profesorju Heimu je uspelo določiti številne gobe, ki jih Indijanci uporabljajo v čarovniške namene. Večina teh gob je predstavljala nove, do tedaj še neznane vrste. Največ jih je pripadalo rodu Psilocybe, po ena izmed njih pa je pripadala rodovoma Stropharia in Conocybe. Roger Heim je mehiške gobe poskušal umetno vzgojiti v Parizu. Najlažje je bilo vzgojiti vrsto, ki so jo Indijanci najbolj uporabljali, Heim pa ji je dal znanstveno ime Psilocybe mexicana.

Delovanje: ko je Heim vzgojil dovolj veliko količino teh gob, da je zadostovala za kemijsko analizo, jih je predal že takrat znanemu raziskovalcu halucinogenov, švicarskemu kemiku in farmacevtu Albertu Hofmannu. Hofmann je priredil ekstrakte gob in najprej poskušal reakcijo raziskati na živalih: ekstrakte je dal mišim, podganam, psom in mačkam, vendar ni odkril posebnega učinka, zato je domneval, da so gobe izgubile svoje učinke. Odločil se jih je poskusiti še sam. Pojedel je 32 posušenih gob. Za razliko od poskusnih živali je občutil zelo močno reakcijo, ki jo je opisal natanko takole: "Trideset minut po zaužitju gob, se je svet pred mojimi očmi začel nenavadno spreminjati. Vse okrog mene je je pridobilo mehiški izgled. Predpostavljal sem, da me bo spoznanje o mehiškem poreklu gob navedlo, da si bom pod njihovim vplivom predstavljal mehiško družbo, a sem vseeno poskušal na stvari okoli sebe gledati čim bolj normalno. Toda vsi napori, da bi svet okrog sebe videl v njegovih realnih oblikah in barvah, so ostali brezuspešni. Tako zaprtih kot odprtih oči sem videl le mehiške motive in barve. Zdravnik, ki mi je poskušal izmeriti krvni pritisk, se je pred mojimi očmi preobrazil v azteškega svečenika. Čeprav je situacija bila zelo resna, sem se zabaval, ko je germanski obraz mojega kolega dobival indijanski izraz. Na vrhuncu intoksikacije, uro in pol po zaužitju gob, je hitro menjavanje slik in abstraktnih motivov različnih oblik in barv doseglo tako visoko stopnjo, da sem se zbal, da se bom utopil in izginil v vrtincu oblik in barv. Čez približno šest ur so sanje ponehale. Nisem si niti predstavljal kako dolgo je trajalo moje stanje. Čutil sem, da je moja vrnitev v vsakodnevno realnost bila srečna vrnitev iz nekega nenavadnega, fantastičnega, toda realno doživljenega sveta v stari, poznani dom." Ta Hofmannov eksperiment dokazuje, da večina poskusnih živali ni primerna za raziskovanje efektov halucinogenih drog. Človek zaradi bolj razvitega centralnega živčnega sistema bolj specifično in močneje reagira na take droge. Kmalu je Hofmannu uspelo identificirati in sintetizirati glavne aktivne sestavine teh gob, dva alkaloida, derivata 4- hidroksitriptamina, ki ju je poimenoval psilocibin in psilocin. Izkazalo se je, da je delovanje psilocibina, alkaloida, ki prevladuje v vseh halucinogenih gobah, podobno delovanju meskalina in sintetičnega preparata lizergina, ki je bolj znan kot LSD (tudi tega je odkril Hofmann). Srednja oralna doza psilocibina za človeka znaša od 5 - 10 mg in zadostuje 2 gramoma posušenih gob Psilocybe mexicana. Psilocin je 1,4 krat močnejši od psilocibina, kar odgovarja razmerju molekulski tež teh dveh alkaloidov. Ugodna oziroma neugodna izkušnja je, tako kot pri nekaterih drugih halucinogenih, odvisna od predhodnega razpoloženja, oziroma od pozitivnega ali negativnega odnosa posameznika do droge. Pod vplivom psilocibina se človeku najprej razširijo zenice, poveča se srčni utrip in krvni tlak. Pojavljajo se tudi težave pri koordinaciji gibov in občutek depersonalizacije (razosebitve). Popačen je občutek za dojemanje časa, razdalj in barv, preteklost se meša s sedanjostjo, šumi postanejo izrazito glasni. Medicinska uporabnost: pri poskusih uporabe psilocibina za zdravljenje duševnih bolnikov so ugotovili, da se nekaterim bolnikom, ki so utrpeli amnezijo (izgubo spomina), vrača spomin in da vase zaprte osebe z depresijami postanejo bolj dovzetne za pogovore.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Salvia divinorum; kadulja; pripada družini usnjatic (Lamiaceae)

 Druga imena: pipilzintzintli, hierba de la pastora

Domovina: Južna Mehika Kratka zgodovina: V jeseni 1962, sta se Wasson in Hofmann odpravila na še eno ekspedicijo, da bi poiskala še neraziskano rastlinsko drogo, ki jo vrači plemena Mazateki uporabljajo v svojih obredih, poleg drog ololiuqui in teonanacatl. Našla sta rastlino, ki jo Mazateki imenujejo hierba de la pastora. Njene liste žvečijo ali iz njih pripravljajo napitke z magičnim učinkom. Šlo je za do tedaj nepoznano vrsto kadulje, ki je dobila znanstveno ime Salvia divinorum. 35- letna curandera, Consuela Garcia, jih je vpeljala v obred uživanja te preroške droge, pod pogojem, da nihče od domorodcev tega ne izve. Obred je bil podoben obredu svetih gob, vendar je delovanje soka kaduljinih listov trajalo krajše časovno obdobje, bilo pa je tudi manj izrazito. Mazateki to kaduljo vzgajajo skrivaj in daleč od doma. Rastlina jim, tako se zdi, služi kot nadomestek v času, ko jim druge, močnejše droge niso dostopne. Obstaja domneva, da prav Salvia divinorum ustreza sveti obredni drogi pipilzintzintli, ki so jo uporabljali stari Azteki. Kemijska sestava halucinogenih učinkovin te rastline zaenkrat še ni potrjena, nekateri avtorji pa dvomijo celo v njeno halucinogeno delovanje. Zdi se, da so aktivne sestavine te vrste kadulje zelo nestabilne.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Tabernanthe iboga Od sredine 19. stoletja so francoski in belgijski raziskovalci Gabona in Konga začeli poročati o nekem rumenkastem korenu, ki v deluje malih dozah kot živčni stimulans in krepi spolni nagon, uporabljajo pa ga vojaki in lovci levov, da bi ostali budni tudi ponoči.

Domovina in zgodovina: Gre za koren majhnega grma iz družine pasjih strupov (Apocynaceae), ki raste po vlažnih tropskih gozdovih Gabona in jugovzhodnega dela republike Kongo. Zanimivo je, da družina zajema okoli 1700 vrst (večinoma tropskih rastlin in vzpenjavk), vendar niti v eni od njih niso našli snovi s halucinogenim delovanjem. Na podlagi opisa iz leta 1903, koren iboge napenja mišice, lahko izzove epilepsijo, intoksicirana oseba pa izgovarja jasnovidske besede, ki dokazujejo, da jo je obsedel duh. Koncem prejšnjega stoletja so kolonizatorji prepričevali prebivalce, da žvečijo koren iboge, ker se je izkazalo, da droga preprečuje utrujenost in povečuje delovno kapaciteto domorodcev, ki so sodelovali pri izgradnji železnice na tem področju. Domorodci so koren ponavadi žvečili pred lovom na leve, saj je lovcem omogočal da ostanejo budni in nepomični v zasedi tudi do dveh dni. Še danes domorodci uporabljajo koren iboge pri iniciaciji novih članov v plemenski kult Bwiti. Pri sprejemu obstaja cel niz zelo kompleksnih nočnih ceremonij z bobnanjem in plesi, ki variirajo od plemena do plemena. Poglavarji žvečijo ibogin koren cel dan preden se obrnejo duhovom prednikov; prav tako ga jemljejo tudi vrači, preden se soočijo z duhovi. Privrženci kulta Bwiti jemljejo ponavadi posušeno, zmleto skorjo korena. Kult iboge naj bi v zadnjih desetletjih kolonijalne oblasti pripomogel k temu, da se plemena, ki so bila nekoč v vojni, združijo, ojačajo in tako pridobijo moč za odpor proti evropskim novotarijam. Zanimivo je, da prebivalci tropske Afrike z ibogo mešajo tudi druge rastline, ki niso v popolnosti identificirane. Predpostavlja se, da so med njimi tudi rastline s halucinogenim učinkom. Med vsemi raziskovalci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem iboge, najbolj izstopa čilski farmakolog in antropolog Claudio Naranjo, ki je drogo poskušal uporabiti tudi v psihoterapiji. Delovanje Prvenstveno deluje ibogin koren kot močan stimulans centralnega živčnega sistema, podobno kokainu. Vzporedno iboga znižuje krvni tlak, pospešuje apetit in prebavo. V večjih dozah deluje tudi halucinogeno. Ocenjuje se, da je eksistirano stanje pod vplivom iboge usmerjeno k prednikom, preteklosti in otroštvu intoksicirane osebe. V poskusih na neki švicarski kliniki raziskovalcem ni uspelo doseči istih efektov kot so jih drogi pripisovali v Afriki. Razlaga temelji na predpostavki, da droga deluje drugače na Evropejce kot na prebivalce Afrike. Adam Gottlieb v svoji Enciklopediji seksualnih drog in afrodizijakov piše, da je koren iboge zelo učinkovito sredstvo proti impotenci in da so osebe po konzumiranju te droge lahko bile seksualno aktivne 6-17 ur.

Zanimivosti: Iboga se v Gabonu vzgaja zaradi lepih cvetov in užitnih plodov (podobnih pomaranči) tudi kot okrasna rastlina. Plodovi nimajo halucinogenega ali stimulativnega delovanja. Ni znano, da bi se kultura iboge razširila tudi izven izvornega ozemlja, kakor tudi ne njena uporaba (razen v primerih zdravljenja odvisnosti od drugih drog). Kemijske raziskave so pokazale, da je v korenu iboge več kot 10 indolskih alkaloidov, med njimi najbolj preučen ibogain. Temu alkaloidu je treba očitno pripisati glavno delovanje droge. Ibogain so prvi izolirali Dybowski in Landrin leta 1901. Koncem šestdesetih je bila do konca razjasnjena tudi stereokemijska struktura tega alkaloida. Ibogain je inhibitor monoaminooksidaze (MAO) in deluje prvotno kot antidepresivno sredstvo. Claudio Naranjo je klasificiral ibogain skupaj z harmalinom, MDA in MMDA v skupno farmakološko skupino drog, ki se razlikujejo od tipičnih halucinogenov (meskalin, psilocibin, LSD…). Več informacij na Ustanova Iboga Maribor.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Piper Methysticum Razširjenost in način uporabe Stari morjeplovci, raziskovalci in misijonarji, ki so obiskovali pacifiške otoke, so poročali o tradicionalnem opojnem in ritualnem napitku, ki so ga domorodci imenovali kava, kava-kava, ava ali yaquona. Napitek izdelujejo iz korena 1-3 m visokega grma sorodnega popru. Rastlina ima majhne bele cvetove nanizane v goste klase in srčaste liste. Evropi je prvič predstavil to rastlino botanik J.R. Forster, ki je spremljal Jamesa Cooka na njegovem prvem potovanju na Havajske otoke, 1768- 1771. Forster je prinesel prve primerke te rastline in ji dal botanično ime Piper Methysticum, torej jo je uvrstil v rod popra. Prvo znanstveno raziskovanje delovanja napitka je objavil nemški psihofarmakolog Louis Lewin 1886. Od takrat naprej je bila kava-kava predmet mnogih botaničnih, farmakoloških, kemijskih in etnografskih proučevanj in o tej drogi je bil objavljen niz znanstvenih publikacij. Domovina Izkazalo se je, da je droga tesno povezana s kulturo polinezijskih narodov. Uporabljala se je na širokem področju Pacifika, znotraj trikotnika, ki ga tvorijo Havajsko otočje na severu, Nova Zelandija na jugozahodu in Velikonočni otoki na jugovzhodu. To področje zavzema tudi Salomonske in Fiji otoke, Samoo, Tahiti, Tongu in niz manjših vulkanskih otoških skupin južnega Pacifika. Izven tega območja je bila kava-kava zabeležena še v Melaneziji (Novi Hebridi) in Novi Gvineji. Kasneje se je ugotovilo, da vse pacifiške opojne rastline sorodne popru niso botanično identične in da obstaja niz sorodnih variant, ki se razlikujejo morfološko in po delovanju iz njih proizvedenega napitka. Droga, ki prihaja na svetovno tržišče, izvira v glavnem z vulkanskih tleh Havajev. Nekoč je vladalo prepričanje, da Piper Methysticum raste samo na tistih področjih Oceanije, kjer ima prebivalstvo svetlejšo polt in je bila v zvezi s to ugotovitvijo izvedena vrsta špekulacij in teorij o poreklu in načinu razprostiranja te rastline. Izkazalo se je, da so bile takšne trditve izmišljene in netočne. Uporaba Vrsta Piper Methysticum ima tanke in goste korenine. Pri rastlinah, starejših od 20 let, je lahko teža podzemnih delov tudi večja od 40 kg. Posušene korenine in iz njih proizveden napitek imajo grenek, pekoč in malo anestezirajoč okus in pitje napitka povzroči kratkotrajno neobčutljivost jezika. Podzemni deli rastline se ogulijo, sesekljajo na manjše kose, posušijo in v nadaljevanju obdelujejo na različne načine. Na otočju Fiji (kjer drogo imenujejo yaquona) posušene korenine zmeljejo s pomočjo kamenja, medtem ko na večini drugih otoških skupin drogo ob posebnih svečanih ceremonijah skupinsko prežvečijo in izpljunejo v veliko leseno posodo. Dodajo nekaj vode in zmes gnetejo, dokler ne dobi želene sestave, čvrste lesene dele pa odstranijo. V bolj civiliziranih področjih korenino zmleto v prah zmešajo z vodo, kokosovim oljem in nekaj lecitina; emulgirani produkt izgleda kot bela kava. Obvezni zahodni higienski standardi so prisilili domorodce da namesto prehodnega žvečenja napitek naredijo s kuhanjem sesekljane korenine v vodi. Vendar se po nekaterih pričevanjih tako pridobljeni napitek razlikuje od tistega, ki je bil narejen z žvečenjem, "kot se razlikuje navadno vino od šampanjca". Izgleda, da encimi iz sline vplivajo na kvaliteto in učinek tega opojnega napitka. Evropski misijonarji na južnopacifiških otokih so trdili, da je napitek škodljiv za zdravje in poskušali preprečiti uživanje droge, v zameno pa so domorodcem prinesli alkohol. Vendar se je uporaba droge obdržala na večini otokov do danes in jo v mnogih mestih celo legalno strežejo v lokalih. Redno jo pijejo tudi evropski priseljenci. Ob obisku Samoe sta bila celo ameriški predsednik Johnson 1966 in kraljica Elizabeta 1977 postrežena z kava-kava napitkom v okviru ceremonije "kralja Kave". Po drugi strani pa se na Havajih in Tahitiju droga praktično ne uporablja več. Obstaja vrsta etnografskih zapisov in posnetih filmov o načinu priprave napitka in verskih ceremonijah vezanih na jemanje droge pri različnih polinezijskih narodih. Rituali so povezani s starimi verskimi legendami in se razlikujejo ne samo od otočja do otočja, ampak celo od vasi do vasi. Obstaja mišljenje, da je prav predanost kava-kava ceremonijam omogočila nekaterim polinezijskim narodom, da se uprejo vplivu zahodne civilizacije in obdržijo svoje nacionalno pripadnost. Delovanje in sestava Kava-kava povzroči evforično in sproščeno stanje podobno pijanosti, vendar nobene agresivnosti, niti ni opaziti izrazite mentalne in fizične spremembe. Običajno je povečana vizualna in slušna občutljivost, vendar ni izrazitega halucinogenega delovanja in nekateri avtorji je sploh ne uvrščajo med halucinogena sredstva. Speča oseba ima po zaužitju droge pogosto zelo žive in erotične sanje. V malih dozah kava-kava večinoma deluje stimulirajoče, v srednjih dozah povzroči evforijo, v višjih pa širi zenice, povzroča nepokretnost, omamljenost in sen. Opaženo je, da so moški v dnevih jemanja droge manj seksualno aktivni in da na otokih, kjer se napitek redno uporablja, ni večjega prirastka prebivalstva, medtem ko drugje na Pacifiku prihaja do demografskih eksplozij. Ta opazka je dala nekaterim avtorjem celo idejo o sredstvu za "kontrolo rojstev". Pri uživanju droge neugodnih stranskih učinkov ni. Daljša uporaba ne razvije tolerance niti fizične odvisnosti. Alternativa tej drogi, alkohol, ki so ga na Polinezijo prinesli belci, je zanesljivo bolj nevarna za posameznika in družbo. Kemične analize so pokazale najmanj šest alfa-pironskih derivatov v korenini kava-kave. Ti so kavain, dihidrokavain, mesticin, dihidromesticin, jangonin in dihidrojangonin. Vse te spojine so netopljive v vodi, kar je razlog da je napitek v obliki emulzije. Farmakologi niso prepričani da samo te spojine vplivajo na delovanje droge. Uporaba v medicini Kava-kava se v medicini tu in tam uporablja kot sedativ. V šestdesetih letih je prišlo v promet zdravilo z imenom Kavaform, s priporočilom za uporabo v geriatriji. Ugotovljeno je, da takšen preparat deluje na izboljšanje razpoloženja in vitalnosti.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Rivea corymbosa, Ipomoea violacea

Druga imena: Morning glory, "vražja semena", ololiuqui ( v prevodu: majhna okrogla stvar) Domovina: Srednja Amerika in Mehika Kratka zgodovina: Prodajalci okrasnega cvetja v nekaterih ameriških mestih, so v začetku šestdesetih let opazili, da je naglo porasla prodaja okrasnih slakov z lepimi dekorativnimi cvetovi. Kupci so bili predvsem skupine najstnikov, hipiji in študenti. Javnost se je spraševala, od kod tolikšno nenadno zanimanje mladine za vzgajanje cvetja. Izkazalo se je, da žvečenje teh semen izzove posebna stanja z neobičajnimi vizijami in halucinacijami. Tako je postala moda uživanja halucinogenih sredstev v šestdesetih, bogatejša za drogo neobičajnega delovanja. V ZDA jo imenujejo morning glory ( jutranji sijaj), ker so cvetovi slaka odprti le v jutranjih urah. Tako kot vsi prej preizkušeni močni halucinogeni, so tudi semena slaka hitro našla prvo žrtev. To je bil nek študent, ki je prežvečil 300 semen morning glory in znorel. Ubil se je, ko je z veliko hitrostjo avtomobila trčil v neko hišo. Oblasti so se hitro odzvale in odredile posipanje semen v prodaji s pesticidi in sredstvi za bruhanje. Psihadeliki so začeli slak vzgajati sami, obstajajo pa tudi brošure z navodili, kako se iz semen odstranijo pesticidi in druge kemikalije. Že stari španski kronisti so omenjali oboževana semena "rastline-kače". O njih poročata Francisco Hernández, zdravnik španskega kralja Filipa II. in že prej omenjeni frančiškan Bernardino de Sahagún. Navajata, da so semena jedli azteški svečeniki, da bi doživeli stanje delirija, v katerem so lahko videli svoje bogove, se z njimi pogovarjali in prejemali njihova sporočila; v takšnem stanju so svečeniki doživljali na tisoče vizij in satanskih halucinacij. Ta semena so poimenovali ololiuqui. Zdrobljena semena so bila sestavni del čarobnih mazil, katerim so primešali tobak, žive pajke in škorpijone. Iz ololiuqui so izdelovali tudi magično pijačo, pod vplivom katere so indijanski preroki in vrači odkrivali resnice, dajali nasvete in prerokovali prihodnost. Zanimiva je tudi uporaba te droge kot "seruma resnice", s katerim so vrači odkrivali prestopnike. Iz nekih drugih starih zapisov je možno razbrati, da kdor poje ta semena, je prost zdravega razuma; domorodci stopajo pod vplivom te droge v kontakt s hudičem, z druge strani pa doživete halucinacije pripisujejo božanstvu, ki se nahaja v semenih. Španski osvajalci so takoj prepovedali uporabo ololiuqui in preganjali kult "vražjih semen". Kult je prešel v ilegalnost in se ohranil več stoletij. Med nekaterimi indijanskimi plemeni, ki živijo v planinah južne Mehike, se je kult obdržal vse do danes. Tam iz semen ololiuqui pripravljajo poseben čudodelen napitek, ki ga uživajo pri religioznih obredih. Več kot 400 let je bilo potrebnih, da je znanstvenikom uspelo identificirati rastline, ki jim pripadajo ta magična semena. Domorodci so znanstvenike namerno zavajali in jim vsakič pokazali druge rastline in semena. Leta 1939 pa je neki vrač iz države Oaxace razkril skrivnost Richardu E. Schultesu. Ugotovili so, da obstajata dve vrsti takih semen: črna semena, ki so močnejša in jih uporabljajo moški in rjava semena, ki so blažja in jih uporabljajo ženske. Botaniki so odkrili, da črna semena pripadajo rastlini Ipomoea violacea, rjava semena pa rastlini Rivea corymbosa. Prva ima lahko raznobarvne cvetove, druga pa samo bele. Obe rastlini pripadata družini slakov, obe sta torej ovijalki, kar tudi ustreza nazivu starih španskih kronistov, ki so uporabljali izraz "rastlina-kača". Ameriški psihiater Humphry Osmond je leta 1955 izvedel na sebi serijo poskusov. Vzel je od 60 do 100 semen rastline Rivea corymbosa. Zaradi droge je postal apatičen, povečala se mu je vidna občutljivost in po štirih urah je nastopil dolgotrajen občutek evforije (občutek blaženosti, dobro počutje, ugodje). Ko so identificirali učinkovite snovi droge ololiuqui, so odkrili, da se derivati lisergične kisline nahajajo tudi v drugih rastlinah iz družine slakov, razširjenih tudi na Zahodni in na Vzhodni polobli.Tako so derivati lisergične kisline odkriti v vrstah rodov Convolvulus, Argyreia, Stictocardia in v nekaterih drugih vrstah iz rodu Ipomoea (torej, v nekaterih okrasnih slakih). Znanost pa vseeno ni uspela poiskati odgovora na vprašanje: kako to, da teh rastlin, glede na njihovo razširjenost po svetu, ni uporabljal niti poznal noben drug narod razen mehiškega. Delovanje: švicarski kemik Albert Hofmann, ki je sintetiziral LSD (1943), je leta 1960 dokazal, da je delovanje semena ololiuqui potrebno pripisati erginu, triptaminskemu alkaloidu, amidu lisergične kisline, ki je kemijsko soroden polsintetični drogi LSD. Ta do danes ostaja najmočnejše poznano halucinogeno sredstvo. To nepričakovano odkritje je presenetilo strokovnjake, saj je bil to prvi primer, da so derivate lisergične kisline našli v višjih rastlinah. Do takrat so namreč predpostavljali, da se take spojine nahajajo samo v nižjih glivah. Najbolj znana med njimi je rženi rožiček, Claviceps purpurea, parazit na rži. V primeru, da se večja količina naseli v moki, lahko povzroči težke zastrupitve, ki so v srednjem veku pogosto, kot epidemije, strašile po Evropi. Eden od simptomov take zastrupitve, poznane pod imenom ergotizem (zastrupitev z ergotinom), so halucinacije. Uporaba in medicinska raba: Derivati lisergične kisline iz omenjene glive (alkaloida ergometrin in ergotamin), se uporabljajo kot poznana zdravila v ginekologiji ali kot sredstva proti migreni. Izračunali so, da znaša povprečna doza 50-100 morning glory semen, če so od rastline Ipomoea violacea. Zaradi delovanja na krčenje uterusa (maternice), te droge ne smejo preizkušati nosečnice. Izkazalo se je, da ta semena ne delujejo, če se jih pogoltne brez žvečenja. "Otroci cvetja" so jih pogosto zmleli v moko, prelili z vodo, dobljeno zmes pa precedili skozi krpo; učinkovine so topljive in prehajajo v tekočino. Omeniti je potrebno, da so veliko bolj nevarna in strupena semena t.i. havajske drevesne rože (Argyreia nervosa), ki se na trgu ZDA prav tako prodajajo kot "morning glory"; v njih je veliko toksičnih alkaloidov in je za doseganje psihoaktivnega učinka dovolj vzeti 4-8 semen. Danes je večina ameriških psihadelikov izgubila interes za "morning glory", ker je droga pokazala preveč negativnih lastnosti. Vodni ekstrakt semen je neprijetnega okusa, pa tudi želodec ga težko prenaša.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Od vseh rastlin iz družine plodovk je največ vraževerja povezanega z mandragoro (Mandragora officinarum). Skozi stoletja so ji mnogi narodi pripisovali čarovniške in magične lastnosti, z njo pa so povezane tudi številne legende. Mistična moč mandragore je vzburjala človeštvo morda v enaki meri kot skrivnosti Atlantide, vesoljnega potopa, El Dorada ali prerokb Nostradamusa. Rastlina ima nevsakdanji izgled, značilni so rumenkasti mesnati bobki na dolgih pecljih, ki izhajajo iz prizemne rozete listov. Zelo je razvit mesnat in debel koren, ki lahko zavzame izgled podoben človeškemu telesu. Pradomovina mandragore je današnji Izrael. Od tam se je rastlina razširila po Egiptu, Grčiji in naprej po mediteranskih deželah, na vzhodu pa vse do Himalaje. Pri nas je redka. O nenavadnih značilnostih, ki jih pripisujejo mandragori, govori njeno nemško ime Hexenkraut (čarovniško zelje), njeno angleško ime mandrake uporablja znani čarovnik iz stripov ameriškega novinarja Leeja Falka. Izkopavanje korena mandragore, ki je poznan pod imenom alrauna, je bilo po stoletnem verovanju nevarno in je lahko povzročilo smrt, če niso bile pravočasno uporabljene vse mere pozornosti. Glede na starogrškega filozofa in naravoslovca Teofrasta, zaradi rastline ni pretila nikakršna nevarnost, razen v primeru, da se okoli nje trikrat sprehodiš z mečem v roki in obrazom obrnjenim proti zahajajočemu soncu, istočasno pa je moral pomočnik v tem procesu plesati naokrog in peti ljubezenske pesmi. Podrobnejši opis potrebne ceremonije je dal židovski kronist Flavius Josephus iz I. stoletja: "Ta čudežni koren ognjenordeče barve, zvečer pa izžareva rdeče žarke. Izkopati ga je zelo težko, ker se upira vsakemu, ki se mu približa. Po vsakem dotiku grozi smrt. Edini način, da se brez nevarnosti pride do korena je ta, da se ga obkoplje naokrog, tako da samo majhen ostanek korena ostane neviden pod zemljo. Potem je za koren potrebno zavezati psa in če pes v to poslušno privoli, izruva koren in pogine na mestu, ne bo nikakršne nevarnosti. Pravzaprav, v trenutku ko nam koren prispe v roke, ne preti od njega nikakršno zlo in lahko ga takoj uporabimo za pripravljanje ekstrakta." Osušeni koren mandragore se je dosti uporabljal kot amulet, ne samo zaradi magičnega delovanja in velike strupenosti, ampak tudi zaradi svoje pogosto nenavadne oblike. V alrauni lahko z malo domišljije vidiš človeško podobo, pogosto pa se koren, da bi bil karseda podoben človeku, še dodatno obdeluje in oblikuje z nožem, da dobi moške oziroma ženske značilnosti. Takšni amuleti so prinašali srečo edino, če jih je lastnik skrbno čuval in negoval. Zato so alrauno oblačili v žamet in svilo, shranjevali so jo v majhnih kovčkih in redno vsak petek okopali v rdečem vinu. Če bi lastnik na to pozabil, bi alrauna začela povzročati nevšečnosti, znala pa je biti tudi zelo neprijetna. O rimsko - nemškem caru Rudolfu II., ki je bilo tako hrvaško - ogrski in češki kralj in močan preganjalec prostestantov, je znano, da je posedoval mnogo lutk iz alraune, da jih je razkošno oblačil in vsak teden kopal. V srednjem veku je veljalo prepričanje, da dela nošenje alraune bojevnike neranljive in jim omogoča popoln zadetek pri uporabi orožja. Verjeli so, da ima posebno čudodelne lastnosti mandragora, ki raste pod vislicami, ker vzklije iz semenske tekočine obešenih zločincov. V dobi preganjanja čarovnic je bilo dosti žensk zažganih samo zato, ker so posedovale alrauno in jo ponoči imele pod blazino. Tudi francoska nacionalna junakinja Jeanne d'Arc je bila, preden so jo zažgali kot čarovnico, obtožena od cerkvenega sodišča, da je v nedrih hranila alrauno, da bi ostala nepremagljiva. Kot je poznano, jo je ista cerkva po petih stoletjih proglasila za svetnico. V domači medicini je koren mandragore, kljub veliki strupenosti, služil kot splošno zdravilo za vse vrste bolezni. Pripisovali so mu čudodelne lastnosti. Starogrški zdravniki so menili, da se s pomočjo ekstrakta mandragore pozabljajo vse skrbi. Verjetno je šlo za delovanje sestavin te rastline na začasno izgubo spomina, kar je karakterističen simptom učinka alkaloidov iz rastlin družine plodovk.Tudi uporaba rumenih bobkov mandragore je znana od starega veka. Bobke so polagali v grobnice faraonov, kot simbol večne ljubezni in plodnosti. V Bibliji so bobki omenjeni kot uspavalno sredstvo. Obstajajo predpostavke, da se je v nekaterih vojnah in spopadih v starem veku vino z ekstraktom mandragore uporabljalo za omamljanje sovražnikov. Alrauno so srednjeveški kirurgi uporabljali za lajšanje bolečin pri operacijah. V mnogih deželah je mandragora znana kot zelo učinkovit afrodizijak. Predpostavlja se, da se je tudi mandragora uporabljala za pripravo čarovniških masti, čeprav rastlina ni pogosta. Toksične sestavine v mandragori so podobne tistim, ki se nahajajo v večini strupenih plodovk. V posušenem korenu je okrog 0.4% tropanskih alkaloidov, od tega hiosciamina, nato skopolamina in atropina. Čeprav ga ni veliko, je skopolamin glavni nosilec delovanja te droge. Skopolamin je drugače substanca, ki jo vohunske službe uporabljajo za pranje možganov, saj osebo privede v polbudno in omamljeno stanje, v katerem je zelo podvržena sugestijam.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Myristica fragrans Mnogi bodo presenečeni, da to dobro poznano začimbo uvrščamo med droge s halucinogenim učinkom. Milijoni ljudi po svetu vedo le za uporabo muškatnega oreha v kulinariki. Tako začimbo kot drogo predstavljajo aromatična semena ploda, podobnega breskvi, ki raste na lepem tropskem drevesu iz družine Myristicaceae. Na dobro razvitem drevesu zraste letno 1500-2000 plodov. Seme ovija ovoj (arilus), ki je svež rdeč, posušen pa rumen in se uporablja kot začimba ali zdravilo (macis). Seme brez ovoja je ovalne oblike, okoli 2.5 cm dolgo, po površini rjavo in mrežasto razbrazdano, na prerezu marmorirano. Ima karakterističen, ugoden aromatičen vonj in oster pekoč okus. Vsebuje 5-15 % eteričnega olja s terpenskimi in aromatskimi spojinami in 20-40 % maslenega olja (muškatno maslo). Toksične in psihoaktivne snovi so prisotne v aromatski frakciji eteričnega olja, katerega glavna sestavina je miristicin, poleg nje pa je tudi nekaj drugih aromatičnih učinkovin, npr. alemicin in safrol. Domovina Pradomovina drevesa so Moluški in nekateri drugi otoki v Indonezijskem arhipelagu. Od tam se je uporaba muškatnega oreha kot ene najvažnejših orijentalnih začimb razširila po vsem svetu. Drevesa na veliko vzgajajo na Moluških otokih, na Šri Lanki in v nekaterih tropskih predelih zahodne poloble (Granada). Uporaba v medicini V arabski srednjeveški medicini se je muškatni oreh uporabljal kot sredstvo proti prebavnim motnjam, boleznim mehurja in limfnih žlez. V staroindijski medicini pa je bil oreh znano zdravilo pri mrzlici, srčnih boleznih, tuberkolozi in astmi. V 18.st. je bil oreh znan v evropski medicini kot pomembno zdravilo pri mnogih boleznih. V ZDA in Angliji se je droga koncem prejšnjega stoletja uveljavila kot učinkovito sredstvo za pospešitev menstruacije, celo za splav in posamična uporaba muškatnega oreha v te namene je zabeležena tudi v tem stoletju. Še danes ne poznamo razloga za takšno mišljenje, ki je največkrat povzročilo težke primere zastrupitev žensk, ki so drogo jemale v upanju, da izzovejo splav. V novejši literaturi se omenja uporaba muškatnega oreha pri zdravljenju histerije, glavobola, dispepsije, gastritisa in nekaterih drugih bolezni. Uporaba Zmleti prah se jemlje večinoma oralno (pomešan s sokom ali vodo), redkeje se vdihava. Za dosego psihotropnega učinka je potrebno konzumirati do 20 g zmletega muškatnega oreha, torej dokaj veliko količino. Doze, ki se uporabljajo v kulinariki so netoksične in nenevarne. Kot psihoaktivna in halucinogena droga se je muškatni oreh od nekdaj uporabljal v raznih delih jugovzhodne Azije. V staroindijskem spisu Ayurveda so imenovali oreh mada shaunda, kar pomeni "opojni plod". Danes v Indiji muškatni oreh žvečijo skupaj z betelovimi orehi, vendar je navada žvečenja in vdihavanja prahu muškatnega oreha skupaj s tobakom razširjena po celi Indiji in Indoneziji. Po nekaterih opažanjih je oreh v Egiptu občasno nadomestil hašiš. Tudi v razvitih družbah, posebno v ZDA, so oreh ob pomanjkanju konoplje uporabljali študenti, mornarji, največ pa zaporniki. Poseben interes za muškatnim orehom kot halucinogeno drogo je izzval črnski muslimanski voditelj Malcolm X s svojo avtobiografijo, v kateri je opisal izkušnje zapornika s konzumiranjem muškatnega oreha, ukradenega iz kuhinje. Vendar se zaporniki ob prihodu na prostost ponavadi orientirajo k drugim, manj škodljivim halucinogenom. Tudi nekateri jazz glasbeniki, poznani kot konzumenti te droge, so pripomogli k njeni popularizaciji.

Zanimivosti: Veliki češki fiziolog Jan Purkyne je leta 1829 opisal, kako je pod vplivom te droge hodil po ulicah kot v snu, izgubljal orientacijo in hodil vedno v nasprotni smeri od izbrane. Ameriški raziskovalec Andrew T. Weil je zabeležil mnoge primere jemanja te droge in opisal negativne posledice, ki pogosto spremljajo konzumiranje muškatnega oreha. Registriral je tudi ugodne vplive. Tako navaja primer 42-letne gospodinje, ki je večkrat jemala po 5 g zmletega oreha. Kasneje se je počutila ugodno utrujena in je z zaprtimi očmi opazovala zelene livade, jablane, modro nebo, zlat nakit in plešoče zvezde; kuhinja je postala velika kot katedrala in počutila se je, kot da so se povečale tudi njene dimenzije. Obstajajo tudi poročila o delovanju droge kot afrodizijaka. A. Hoffer in H. Osmond opisujeta (1967), da je pri zapornikih droga izzvala stalno erekcijo v trajanju 14-36 ur, z izrazito povečanim užitkom ob masturbiranju. Kot navajajo nekateri viri, mnogi od eksperimentatorjev in konzumentov te droge niso občutili pravega halucinogenega učinka. Primerno dozo naj bi vzeli zvečer, se ulegli in po nekajurnem čakanju brez učinka zaspali. Naslednje jutro naj bi se zbudili s fizičnimi znaki intoksikacije: močnim glavobolom, slabostjo, povečanim srčnim utripom in občutkom suhih ust. Drugi so občutili delovanje podobno kot pri hašišu. Kot pri nekaterih drugih halucinogenih tudi pri muškatnem orehu način psihotropnega delovanja ni odvisen od vzete doze in povečanje doze običajno ne vodi k močnejšemu halucinogenemu učinku, ampak samo k riziku močnejše zastrupitve. Očitno je, da obstajajo individualne razlike v reakciji na psihoaktivne snovi v muškatnem orehu. Večina ameriških študentov, ki so eksperimentirali s tem orehom, so drogo vzeli le enkrat ali dvakrat. Po delovanju so smatrali konopljo za veliko bolj ugodno sredstvo za relaksiranje in doživljanje psihadeličnega ugodja. Delovanje Droga začne delovati v 2-4 urah in učinki so lahko, kot omenjamo prej, zelo različni, nepredvidljivi, včasih komaj opazni in včasih zelo podobni učinkom konoplje. Spremenjene so percepcije časa in prostora, pojavljajo se eksotične vizije, slušne halucinacije, občutek lebdenja. Negativne lastnosti droge so v začetku redno prisotni neugodni občutki, glavobol in slabost, povišan srčni utrip, pojavi se rdečica oči, suha usta, evforični občutki pa se pojavijo šele kasneje. Celo samo jemanje droge je neugodno, izziva gnus in sili k bljuvanju. Neugodne so tudi posledice: bolečine v kosteh, močan glavobol, krči in depresija. Zaradi nezaželjenih in pogosto zelo neugodnih posledic, ki spremljajo jemanje muškatnega oreha, se le-ta, čeprav lahko dostopen in poceni, v zahodnem svetu redko uporablja kot droga. Več se uporabljajo polsintetične droge, ki se proizvajajo iz aktivnih snovi muškatnega oreha (MDA iz safrola, MMDA iz miristicina, TMA iz elemicina). Miristicin, glavna aktivna spojina muškatnega oreha, je po kemijski strukturi 1-alil-3-metoksi-4,5-metilendioksibenzen. To je ena od redkih spojin s halucinogenim efektom, ki v molekuli nima dušika (ni alkaloid), a je po strukturi dokaj podobna meskalinu. Miristicin je prisoten tudi v nekaterih praških za vdihavanje južnoameriških Indijancev (yakée, epéna), ki so narejeni iz dreves rodu Virola in pripadajo isti družini Myristicaceae. Zanimivo je, da so male količine miristicina prisotne tudi v peteršilju in kopru. Po izsledkih raziskave neke skupine ameriških avtorjev (1961), je doza 400 mg izzvala psihotropni efekt pri 60% prostovoljcev.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Kult in magija Po mišljenju nekaterih avtorjev je rdeča mušnica (Amanita muscaria) najstarejša poznana halucinogena rastlina. Gre za zelo lepo strupeno gobo lističarko, z belim betom in rdečim klobukom, ki je po zgornji površini posut z belimi krpicami. To je tista goba, ki jo v otroških slikanicah najdemo skupaj s palčki in različnimi gozdnimi živalmi. Mušnica je že od nekdaj znana kot magična droga, ki jo v religijskih ritualih uporabljajo mnogi sibirski narodi. Evropa je prvič izvedela za ritualno uporabo mušnice leta 1730, ko je švedski oficir von Strahlenberg v nemškem jeziku objavil knjigo o dvanajstletnem bivanju v Sibiriji. Od takrat je poznano kar nekaj poročil o čudnih običajih sibirskih plemen povezanih z mušnico. Nenavadne lastnosti mušnice so obdelali tudi v literaturi; v znanih delih "Pisma svetovnega popotnika", avtorja Oliverja Goldsmitha in v "Alica v čudežni deželi" Lewisa Carrolla. Mušnica se jemlje na več načinov. Nekateri razrežejo gobo na rezine, jo posušijo in nato žvečijo. Drugi pijejo vodo, v kateri se je več dni namakala goba, tretji pa iz mušnice pijejo čaj, ki ga pijejo skupaj s sokom iz bobkov mlajevke (Vaccinium uliginosum). Mlajevka je sorodna borovnici in raste v vlažnih gozdovih. Tudi njene jagode, če jih zaužijemo večjo količino, lahko povzročijo stanje podobno pijanosti. Med prebivalci Altajskega gorovja in vzhodne Sibirije obstaja zanimiv način drogiranja z mušnico, ki ga je med prvimi opisal angleški književnik Oliver Goldsmith leta 1762. Urin tistega ki poje gobo v okviru rituala, popije drugi in tako na isti način dragocene halucinogene setavnine prenese tudi tretjemu. Raziskovalci trdijo, da se pri takšnem načinu izkoriščanja urina ne izgubi opojni in halucinogeni efekt gobe. Zdi se pa, da je delovanje urina bolj blago in manj toksično od same gobe. Etnologi so podrobno opisovali in snemali magične obrede sibirskih plemen, vezane na kult te gobe. Tamkajšnji vrači in čarovniki s pomočjo mušnice stopajo v zvezo z duhovi. V barvastih oblačilih s fantastičnim okrasjem, ob bobnih, pesmi in plesu, padajo v ekstatična stanja, v katerih od duhov izvejo za vzroke bolezni in skrivnosti prihodnjih dogodkov. Na teh halucinacijah temelji neka celotna spiritualno-magična religija, znana pod imenom šamanizem. Etnične skupine, ki so prakticirale šamanizem, so razprostranjene na področju od reke Volge, preko Sibirije in centralne Azije, vse do severnoameriških Eskimov. Po študiji, ki jo je objavil John Allegro leta 1970, je bil antični kult Falusa povezan z oboževanjem mušnice in divji seks s podaljšanimi vrhunci pri antičnih bakanalijah je treba pripisati učinku te gobe. Delovanje in aktivne sestavine Zdi se, da lahko način delovanja mušnice zelo variira od osebe do osebe. Večina jih doživlja močno evforijo, željo za plesom in vizualne halucinacije. V prvih 20 do 40 minutah se pojavljajo omamljenost in krčeviti trzljaji udov. Nato navadno sledi polsen, ki traja približno 2 uri. V tem času lahko ima oseba obarvane vizije, sliši lahko zvoke, ki jih ne more razbrati. Nato se razvije evforija, ki jo spremlja petje, plesanje, skakanje, napadi smeha. Lahko se pojavijo tudi halucinacije, pri čemer predmeti izgledajo mnogo večji kot so v resnici. Po nekaterih opisih lahko žlica vode postane jezero. Po več urah omame oseba pade v globok sen, prebudi pa se z močnim glavobolom. Kot dnevna porcija med sibirskimi šamani se jemlje srednje velik primerek gobe. Verjamejo, da mušnica deluje močneje, če je na rdeči površini klobuka več belih krpic. Opazili so, da mušnica deluje tudi na živali. Jeleni zaspijo, če uživajo to gobo in jih tako tudi lovijo. Meso tako ubite živali, deluje na ljudi podobno kot mušnica. Nekoč se je kot glavna aktivna substanca mušnice omenjal zelo strupeni alkaloid muskarin. Vendar pa je tega v mušnici zelo malo. Psihotropni učinek gobe danes pripisujejo muscimolu in ibotenski kislini, goba pa vsebuje še muskazon, atropin, bufotenin in nekatere druge alkaloide. Menijo, da prisotnost atropina potencira delovanje muscimola in ibotenske kisline, ki je sveža goba vsebuje okrog 0.03 do 0.1%. Ibotenska kislina pri sušenju prehaja v stabilnejši in 5-krat močnejši moscimol. Oralna doza moscimola znaša od 10 do 15 mg. Ibotenska kislina in muscimol se iz organizma izločata manj spremenjena kot katerakoli druga halucinogena sestavina. S tem tudi razlagajo, da se sestavine mušnice lahko prenesejo z urinom. Zanimivo je, da je goba v številnih deželah znana kot smrtni strup za muhe, kar se odraža v imenu te gobe v številnih jezikih. Druga zabloda je, da se mušnica smatra kot smrtno nevarna za človeka. Goba lahko povzroči težje intoksikacije, vendar se te ne končajo s smrtjo, kot je to značilno za nekatere druge vrste iz rodu Amanita (npr. zelena mušnica). Ni lahko pojasniti, zakaj je mušnica pri sibirskih narodih znana kot opojno in halucinogeno sredstvo, v Evropi pa je poznana kot strupena in celo smrtnonosna goba. Po narodnih pripovedkah je mušnica nastala iz sline žabe krastače. Zanimivo je, da so kemijske raziskave kožnega izločka žabe krastače potrdila ta verovanja. V izločkih so našli strupeni alkaloid bufotenin, ki je substanca visokega halucinogenega delovanja. Soma starih Indijcev Stari indijski svečeniki so uporabljali kultno rastlino somo, ki je za znanost ostala uganka in ni zagotovo identificirana. Stari vedski teksti so polni hvalospevov o somi, po nekaterih opisih lahko sklepamo, da je šlo za halucinogeno sredstvo. Svečeniki so med bogoslužjem pili ekstrakt some in ga smatrali za božanski napitek. Po mišljenju Gordona Wassona je staroindijska soma dejansko mušnica. V dokaz Wasson navaja mnoge podatke in indikacije, floristične, ekološke, folklorne in lingvistične. Kot priloga Wassonovi hipotezi govorijo tudi opisi v starih vedskih tekstih, ki opisujejo rastlino brez korenine, listov in cveta. Sem sodijo tudi opisi ceremonije, ki vsebuje pitje urina. Wassonovi tezi nasprotujejo nekateri znanstveniki. Po drugih predpostavkah bi lahko bila soma tudi kanabis, neka vrsta rabarbare, itd. Lahko še omenimo, da obstaja razlaga, kako se je iz mušnice pripravljal tajni napitek kykeon, ki se je pil med elevzinijami, antično kultno svečanostjo v čast boginji Demetri.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Peganum Harmala To je do 40 cm visok polgrm iz družine jarmolistnic (Zigophyllaceae) in raste na suhih in stepskih podroèjih od Mediterana pa vse do Tibeta in Mongolije. Rastlina ima zelenkasto rumene cvetove in semena, ki so pri Arabcih in ostalih narodih Vzhoda cenjeno zdravilo. Delovanje, zgodovina in uporaba v medicini: Uporablja se kot zdravilo proti astmi, revmatizmu, glistam, kot afrodizijak in zdravilo za nekatere oèesne bolezni. Na Bližnjem vzhodu se nosijo ogrlice iz semen kot amulet, ki šèiti pred demoni in "hudobnimi pogledi", indijski muslimani pa uporabljajo semena kot zaèimbo. Preko Arabcev je bila rastlina prinesena v Španijo, kjer raste prosto v naravi. Peganova semena vsebujejo alkaloide harmin in harmalin. Harmin je identièen banisterinu (ali telepatinu) iz južnoameriške halucinogene droge caapi . Delovanje harmina je raziskoval èilski etnofarmakolog Claudio Naranjo in ga opisal v veè študijah. Èeprav semena vsebujejo snovi s halucinogenimi lastnostmi, so jo narodi podroèij, na katerih raste, uporabljali le kot zdravilno rastlino oz. zaèimbo. Raziskovalci do sedaj niso odkrili ritualne ali verske uporabe peganovih semen med narodi Vzhoda, medtem ko je bila na drugi strani južnoameriška droga caapi, ki vsebuje podobne sestavine, kultno sredstvo mnogih indijanskih plemen.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicoviæ, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grliè, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: Lophophora williamsii Druga imena (glede na različna plemena): hikori, hikuli, huatari, seni, wokowi… Domovina: suho področje okoli reke Rio Grande v severno-vzhodnem delu Mehike in Teksasa. Kratka zgodovina: najstarejši zapis o pejotlu izvira iz dela "De historia plantarum novae Hispaniae" (1651), avtorja Francisca Hernandeza. V delu navaja: " Tisti, ki ga jedo, lahko predvidijo dogodke ali odkrijejo tistega, ki mu ukrade kakšno orodje ali kaj drugega." Nekaj let kasneje je o tem kaktusu poročal španski frančiškan Bernardino de Sahagun:" Kdor je pejotl, gleda zastrašujoče ali smešne vizije. Takšna zastrupitev traja dva ali tri dni, potem preneha. Pejotl daje Indijancem pogum za borbo in jim omogoča, da ne čutijo strahu in lakote, niti žeje. Prepričani so, da jih pejotl obvaruje pred vsemi nevarnostmi. " Neki drugi cerkveni kronist je leta 1591 zabeležil, da tisti, ki uživa pejotl, vidi strašne vizije kot je sam hudič, in da lahko prerokuje prihodnost. Prepričan je bil, da je kaktus zvita ukana samega Satana. Inkvizicija (*srednjeveško cerkveno sodišče) je leta 1620 ožigosala uporabo pejotla. Španskim osvajalcem pa vseeno ni uspelo iztrebiti tega kulta v Mehiki, čeprav so to skušali storiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kršitelje so bičali in celo ubijali. Špance je motilo predvsem to, da so domorodci posušeni pejotl uživali skoraj na isti način kot se pri katoliškem obredu uživajo hostije. V nekem katoliškem priročniku iz 1760. leta iz Mehike je uživanje pejotla izenačeno z ljudožerstvom. Na silo krščeni domorodci so se začeli s pomočjo pejotla pogovarjati z Jezusom Kristusom in posameznimi krščanskimi svetniki, ki so zamenjali njihove dotedanje duhove in bogove.Kadar so v naravi naleteli na sveti kaktus so se mu vedno s spoštovanjem poklonili in prekrižali. V mehiški folklori je še vedno živo verovanje v svetnika, očeta pejotla, El Santa Nina de Peyotla, ki naj bi se pojavljal v planinah, kjer pejotl raste. Po letu 1880 se je kult pejotla preko reke Rio Grande začel širiti med indijanska plemena Kiowa in Komanchi iz ZDA. Ta plemena so hitro zasnovala posebno obredno uživanje pejotla, v katerem so se prepletali krščanski in poganski elementi. Kult halucinogenega kaktusa se je nenavadno hitro širil, zahvaljujoč psihoaktivnim lastnostim pejotla in dejstvu, da je užival ugled univerzalnega in nadnaravnega zdravila. V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo v ZDA več kot 1300 privržencev kulta pejotla, ki je zajel okoli 40 plemen. Pripadniki kulta so se legalno organizirali kot "Native American Church "(Cerkev amerških domorodcev), ki združuje krščanske elemente s poganskimi. Po pričevanju očividcev ni v nobenem drugem cerkvenem obredu toliko ponižnosti, pobožnosti, dostojanstva, discipline in upoštevanja strogih pravil, kot ravno v kultu Svetega kaktusa. Skozi leta se je kult pejotla vse bolj približeval krščanstvu, z zagovarjanjem dobrih del, ljubezni do bližnjega in drugih načel idealiziranega krščanstva. Uporaba: nadzemni del kaktusa v cvetu narežejo v tanke rezine, imenovane tudi "meskalinski gumbki ", ki jih nato sušijo na soncu. Med strogo določenim ritualom rezine najprej navlažijo s slino, nato jih z dlanmi oblikujejo v kroglice in jih zaradi grenkega okusa samega pejotla pogoltnejo brez žvečenja. Indijanci iz plemena Kiowa vsako soboto ponoči ob ognju pogoltnejo dvanajst tovrstnih kroglic.

Zanimivosti: podobnost med krščanskim obredom in obredom kulta pejotla povzroča dileme pri predstavnikih Cerkve in antipsihadeličnemu krogu v ZDA, saj pripadniki kulta, navkljub redni intoksikaciji z meskalinom, ne kažejo znakov mentalnega, fizičnega ali moralnega propadanja. Njihovi obredi so tihi, mirni in potekajo v atmosferi zbranosti in kontemplacije (globokega razmišljanja). Antropologi, ki so preučevali kult pejotla so složno zaključili, da gre za pravo religijo in ne za izgovor za drogiranje, kot so poskušali vsiliti krščanski misionarji. Pripadniki kulta pravijo: " Beli človek zna brati in o božji besedi bere v Bibliji. Indijanec ne zna brati, zato božjo besedo izve od pejotla." Nekatera plemena v Mehiki, ki živijo na področjih, kjer pejotl ne raste, enkrat letno romajo do mesta, kjer nabirajo sveti kaktus. Tako včasih prehodijo več kot 400 kilometrov. Načrt takega romanja je natančno določen in velja že več stoletij. Posušene rezine pejotla imajo kemijsko stabilno sestavo in tudi z daljšim shranjevanjem ne izgubijo učinkovitosti. Zahvaljujoč tej lastnosti se je kult svetega kaktusa razširil tudi na področja s hladnejšo klimo, kjer drugače kaktus ne uspeva. Tako so se pripadniki kulta na severu legalno oskrbovali s pejotlom po pošti. Danes je v večini držav v ZDA trgovina s pejotlom prepovedana, toda v indijanskih rezervatih je mogoče kupiti rezine svetega kaktusa. Pejotlu grozi izumrtje, saj so rastlino v želji po psihadeličnih izkušnjah nekontrolirano trgali skupaj s koreninami in jo tako neusmiljeno iztrebljali. V zadnjem času nekateri pripadniki kulta poskušajo zaščititi rast kaktusa. Delovanje: fiziološko delovanje pejotla je skorajda identično učinku njegovega glavnega alkaloida meskalina, ki ga posušen kaktus vsebuje od 4 do 7 procentov. Meskalin so iz pejotla izolirali leta 1896 in je po svoji kemijski strukturi 3,4,5- trimetoksifeniletilamin. Prvo sintezo (umetno sestavitev) meskalina so izvedli leta 1919. Drugi manj pomembni alkaloidi v pejotlu so: anhalamin, anhalonidin, pejotin, anhalonin in lofoforfin. Na ilegalnem trgu v ZDA je večinoma prisoten sintetični meskalin, ki nima tako neugodnega okusa kot pejotl, dozira pa se od 0,2 do 0,6 grama. Pogosto se pojavlja tudi pomešan s PCPjem (angelski prah). Mnogi avtorji so podrobno opisali halucinacije po zaužitju pejotla ali čistega meskalina. Efekti so podobni delovanju psilocibina ali LSD-ja. Značilne so nenavadno svetlikajoče, sijoče in obarvane vizije, ki se premikajo podobno kot kaleidoskop. Pojavljajo se tudi slušne, vonjalne, okušalne in otipne halucinacije ter občutek lebdenja in breztežnostnega stanja. Izčrpne raziskave o učinkih meskalina je na Univerzi v Chikagu med prvimi izvajal Heinrich Klüver (1926). Ugotovil je, da je po uživanju te substance nemogoče gledati v bel zid, ne da bi na njem videli lesketajoče forme, ki jih je razvrstil in opisal kot tunel, lijak, rezbarijo, filigran, šahovsko ploščo, pajčevino in spiralo. Delovanje meskalina sta na sebi preskusila tudi dva velikana svetovne književnosti in pri tem izkusila dva različna in celo nasprotna učinka. Angleški pisatelj Aldous Huxley je v svojem delu "Vrata spoznanja" ("The Doors of Perception") podal mojstrsko interpretacijo delovanja meskalina. Huxley je odobraval uporabo meskalina in psilocibina kot dopustnima sredstvoma za širjenje čutnih zaznavanj in razpona zavesti, za drugačno, bogatejše doživljanje realnosti in za odkrivanje smisla življenja. Francoska književnica Simone de Beauvoir pa v svojem delu " La force de l'age" (1960) piše, da je Jean Paul Sartre imel z učinki meskalina zelo neprijetno in mučno izkušnjo z zastrašujočimi vizijami. Sartre je gledal, kako se pred njim dežniki spreminjajo v ptiče mrhovinarje, okrog sebe je videl okostnjake, gromozanske rake,… Boril se je s hobotnico, ki je bila močnejša od njega. Belgijski pesnik in slikar Henri Michaux, po svojem prepričanju ateist, je po zaužitju pejotla nad seboj zagledal "na tisoče bogov". Zavedal se je, da je to nemogoče, toda bogovi so bili nad njim kot resnični in naravni. Občutil je, da živi v višji dimenziji in da ni zaman živel. Tudi pesnik Allen Ginsberg in filozof Alan Watts sta, poleg drugih halucinogenov, eksperimentirala tudi z meskalinom. Ameriški etnolog in antropolog Carlos Castaneda v svojih knjigah opisuje, kako indijski vrač don Juan pejotlu pripisuje lastnosti učitelja. Sam Castaneda je pod vplivom pejotla domnevno čutil, da postaja prozoren. Po odkritju LSD-ja , ki deluje približno 10000 krat močneje od meskalina, sta pejotl in meskalin v krogih ameriških intelektualcev in psihadelikov povečini izgubila nekdanji pomen in popularnost. Opomba: podatkov o uporabi pejotla in meskalina v naši državi žal nimamo. Medicinska uporabnost pejotla: v študiji, objavljeni 1940, raziskovalec halucinogenega rastlinja Richard E. Schultes poroča, da je pejotl zaradi svojih magično zdravilnih lastnosti pri severnoameriških Indijancih bolj cenjen kot zdravilo in ne le kot ritualna droga. V novejšem času je pejotl zamenjal številne iz preteklosti poznane zdravilne rastline in postal pri mehiških Indijancih skoraj univerzalno zdravilo. Z njim zdravijo tuberkulozo, spolne in kožne bolezni, gripo, diabetes, revmatizem, krče, različne rane, poškodbe, ugrize živali in drugo. Nekateri Indijanci svojo čvrsto konstitucijo, zdravje in dolgo življenje pripisujejo redni uporabi pejotla, drugi pa verjamejo, da droga deluje profilaktično (varovalno) proti urokom in čarovnijam. Pejotl ugodno deluje v primerih angine in astme ter kot analgetik. Pred kratkim so v kaktusu odkrili substance z izrazitim antibiotičnim učinkom in to na stafilokoke, ki so drugače odporni proti penicilinu. Dokazano je tudi ugodno delovanje pri zdravljenju nekaterih očesnih bolezni.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: praške izdelujejo iz skorje dreves rodu Virola (V.calophylloidea, V. calophylla, V. elongata) Druga imena: hakudufha Domovina: južna Amerika, tudi Kolumbija in področje reke Orinoco v Venezueli,ter severno od Rio Negra v Braziliji. Kratka zgodovina: Nemški antropolog Theodor Koch-Grünberg je leta 1909 poročal o psihoaktivni drogi, ki so jo nekateri domorodci s področja reke Orinoco uživali pri obredih. Drogo so njuhali izključno plemenski vrači skozi votlo trsko in takoj začeli divje skakati, plesati in vreščati od smeha. To halucinogeno sredstvo tamkajšnji Indijanci imenujejo hakudufha. Pridobivajo ga iz ostrgane skorje drevesa, ki jo kuhajo z vodo v glinenih loncih, dokler voda popolnoma ne izhlapi.Ostanek v istem loncu kuhajo na majhnem ognju in inhalirajo s pomočjo bambusove cevke v obliki črke V. Nekateri si s pomočjo druge osebe vpihujejo drogo v nos skozi votlo ptičjo kost. Brazilski botanik A. Ducke je leta 1939 ugotovil, da ne gre za isto rastlino, kot pri prašku cohoba. Za njeno pripravo se uporablja drevo iz džungle, ki pripada rodu Virola. Za to drogo je med plemeni našel naziva yato in epéna . Zdi se, da je isto drogo opisal nemški raziskovalec Georg Seitz, ki je med leti 1955-65 opravil več ekspeedicij med Waika Indijanci. Odkril je, da ta plemena njuhajo prašek z imenom epéna, ki ga pridobivajo iz skorje drevesa Virola calophylloidea. Notranji del skorje tega redkega drevesa se ostrga, ostružki se zberejo na palmove liste in nato prenesejo v vas, kjer jih posušijo nad majhnim ognjem. Po dolgotrajnem sušenju ostružke zmeljejo v prah. Medtem pripravijo še drugo sestavino praška, ki jo imenujejo ama asita. Amo asito pridobivajo iz skorje visokega drevesa. Nastrgano in posušeno skorjo zakurijo, ostali pepel pa zmešajo z epéno. Četrti raziskovalec ameriški etnobotanik Richard E. Schultes je v pragozdovih Amazonke 12 let živel z indijanskimi plemeni. Po njegovem opisu gre za neko vrsto rdeče smole, ki se pripravlja z mešanjem nastrgane notranje skorje omenjenega drevesa, z dodatkom pepela. Zabeležil je tudi dve drugi imeni, ki so jih domorodci uporabljali za praške: yakée in paricá. Dokončno je identificiral poreklo teh praškov.Za pridobivanje tega halucinogenega sredstva, služijo skorje treh dreves iz družine Myristicaceae, pepel pa pridobivajo iz skorje mahu Elisabetha princeps.

Zanimivosti: Zanimivo je, da Waika Indijanci uporabljalo smole iz skorje Virola kot strup za puščice. Delovanje: pri zaužitju te droge se najprej pojavi močna vznemirjenost, nato nastopijo krči v udih, trzajo tudi obrazne mišice. Nemogoče postane uskladiti gibe mišic, pojavi se bruhanje, vizualne halucinacije, na koncu pa nastopi globok sen. Droga drugače ni niti najmanj nenevarna. Zabeleženi so težki primeri zastrupitve med poskuševalci Mehanizme delovanja in sestavine te droge so bili predmet mnogih preučevanj. Najprej so znanstveniki njen učinek pripisovali predvsem prisotnosti miristicina, strupene učinkovine, ki je značilna za mnoge vrste družine Myristicaceae (prisotna je tudi v muškatnem orehu). Kasneje so v skorji večine vrst Virola dokazali dimetiltriptamin (DMT) in nekaj drugih sestavin triptaminske strukture. Tudi tu lahko najdemo sestavine specifičnega halucinogenega delovanja kot pri drogah teonanacatl, ololiuqui in cohoba. Danes prevladuje mišljenje, da izvira karakteristično delovanje drog pridobljenih iz Virola vrst iz kombiniranega efekta triptaminskih spojin in miristicina, pri čemer ima dominanten učinek dimetiltriptamin.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Botanično ime: prašek pridobivajo iz rastlinskih vrst družine mahov, med katerimi so kot izvor droge najpomembnejša semena mahu Anadenanthera peregrina, ki je soroden mimozi. Druga imena: domorodci iz Amazonke imenujejo to drogo yopo, v Antilih pa je poznana pod imenom cohoba. Domovina: Južna Amerika Kratka zgodovina: Prvi opis uporabe teh drog pri ameriških Indijancih izvira že iz 1496, torej štiri leta po odkritju Amerike, Eden od spremljevalcev Kolumba, Ramón Pané, piše o nenavadnih običajih domorodcev s Haitija: "Ta prašek cohoba je tako močan, da tisti, ki ga vzamejo izgubijo zavest in ne vedo kaj delajo. So omamljeni, roke in noge imajo sproščene, glava jim omahuje…prašek njuhajo skozi votlo paličico. To morajo početi hitro, ker imajo takoj halucinacije, da se vse okrog njih vrti, da ljudje hodijo obrnjeni na glavo, z nogami v zraku…Vrač vzame drogo skupaj s svojim pacientom. To ju tako omami, da nobeden ne ve kaj počne, oba govorita nesmisle in verjameta, da se pogovarjata z duhovi. " Tudi kasnejši raziskovalci so se veliko ukvarjali z magičnimi indijanskimi praški za njuhanje. Nekateri so celo predpostavljali, da gre za tobak. O izvoru, načinu priprave in uporabi teh praškov je leta 1801 pisal nemški naravoslovec Alexander von Humboldt. Izkazalo se je, da te droge uporabljajo na zelo širokem področju, ki se razteza od Antilov do zgornjega toka Amazonke in bazena reke Orinoco. Ta področja danes pripadajo državam: Braziliji, Kolumbiji, Venezueli, Ekvadorju, Peruju in Boliviji. V nekaterih delih Kolumbije in Venezuele to sredstvo še danes uživa celotno prebivalstvo: moški, ženske in otroci. Uporaba: O delovanju tega alkaloida na centralni živčni sistem človeka obstajajo različna nasprotujoča si spoznanja. Zdi se, da bufotenin deluje podobno, kot meskalin in LSD, vendar povzroča izrazitejše negativne stranske učinke. Oralno Bufotenin ne deluje, intravenozna doza pa znaša okrog 20 mg.

Zanimivosti: Kemik V. L. Stromberg je iz semena omenjenega mahu,leta 1954, prvi izoliral alkaloid 5-hidroksi-dimetiltriptamin, imenovan tudi bufotenin, ker je bil odkrit v kožnih žlezah žab krastač (rod Bufo). Nekateri avtorji so v semenih vrste Anadenanthera peregrina in v drugi vrstah istega rodu odkrili niz fiziološko zelo aktivnih alkaloidov dimetiltriptaminske strukture, z zelo izrazitim halucinogenim delovanjem. V ostalih delih južne Amerike indijanska plemena v svojih religijskih obredih njuhajo halucinogene rastline. V etnografskih muzejih po celem svetu lahko vidimo najrazličnejše indijanske naprave za njuhanje, med katerimi so nekatere izrezljane in umetniško oblikovane tvorbe iz lesa in drugih materialov. Delovanje: Omamljeni čutijo željo po plesu,vse dokler izčrpani ne padejo v stanje nezavesti, ki je izpolnjena z nenavadnimi vizijami in sanjami. Danes vemo, da so ti simptomi značilni za zastrupitev z nekaterimi alkaloidi triptaminske strukture. Učinkovine v teh semenih so po kemični strukturi derivati triptamina, med katere sodijo drugače tudi nekatere izrazito močne halucinogene substance; npr. DMT (dimetiltriptamin), LSD in psilocibin.

LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989 Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Učinki:  "zmedejo" centralni živčni sistem, naključno pospešujejo ali upočasnjujejo miselne procese, popačijo sporočila med možganskimi nevroni, kar vodi k spremembam zaznavanja, lahko povzročajo halucinacije: lažje halucinacije se odražajo kot večja občutljivost na dotik, bolečina se lahko poveča, glasba zveni bolje, sluh je spremenjen, vid je izostren ali zamegljen, zaznavanje časa se spremeni, vplivajo na miselne procese: slab kratkotrajni spomin, izmenjavajoča zmožnost ali nezmožnost koncentracije, zmanjšana sposobnost učenja, nagnjenost k smehu, možni fizični učinki: povečan krvni tlak, pospešeno bitje srca in povečan apetit.

  • Lsd
  • Pcp
  • Mdma
  • 2c-b-Nexus
  • Dob
  • 5-Meo-Dipt-FoxyMetoxy

Dietilamid lisergične kisline

V nasprotju z doslej naštetimi halucinogeni, LSD (iz nemške Lysergsäurediaethylamid) ni bil znan tako imenovanim primitivnim družbam, temveč je plod štiridesetletnih prizadevanj na področju kemijskih znanosti. Zanimivo je, da je kemik A. Hofman v farmacevtskem laboratoriju znane švicarske firme Sandoz v Baslu to snov izločil iz rženega rožička (Secale Cornutum) - črnega glivičnega izrastka, ki se pojavlja kot škodljivec na rži - že leta 1938, vendar tedaj ni odkril njenih učinkov na človekovo duševnost. Usojeno mu je bilo, da je le-te nevede in nehote izkusil pet let kasneje. Hofman je takoj zaslutil, da se je zastrupil z neko neznano snovjo, ki deluje v izredno majhnih količinah. Načrtno je čez nekaj dni vzel majhno količino sumljive snovi in bledež se je ponovil. Hofman je ugotovil, da je učinkovita snov, ki lahko že v količini, manjši od desetinke miligrama, človeka spravi v bledež in opoj, podoben meskalinskemu ali psilocibinskemu, dietilamid lisergične kisline. Poleg vizij in čudnih občutkov, telesne in osebnostne spremenjenosti, povzroča ta snov pri nekaterih tudi stanje blaženosti, "nirvano", ki človeku ostane dolgo v spominu.

LSD je torej učinkovit že v izredno majhnih količinah. Učinki droge se pokažejo že pri izredno majhnih količinah 50 - 150 mikrogramov (0,05 - 0,15 mg) te snovi, kar pomeni, da zadostuje gram le-te za zastrupitev 5000 do 6000 oseb. Snov je poleg tega še brez barve, vonja in okusa.

Poleg konoplje je LSD med uživalci drog najpogosteje uporabljan halucinogen, pri tem pa tudi najmočnejši. Na trgu se pojavlja v obliki drobnih raznobarvnih tabletk (narezanih pivnikov) različnih oblik. Kapljica LSD-ja se lahko nanese na papir, kocko sladkorja ali želatine ( oblika piramide, kocke ipd.) ali na katerikoli drugi absorptivni material. Tabletkam pravijo pri nas tudi "trip" (angl. potovanje, izlet).

Delovanje Pravzaprav pa je "trip" prvotni naziv za duševno izkustvo, ki ga posreduje halucinogeno sredstvo, zlasti LSD. "Trip" traja 6 do 8 ur ( "post" stanje traja naslednjih 8 ur, ko se še občutijo učinki, vendar veliko manjše intenzitete), zanj pa so značilni naslednji učinki:

  • vegetativni pojavi: slinjenje, siljenje k bljuvanju, potenje, vrtoglavica.
  • motnje čustvovanja in razpoloženja: tesnoba vse do morebitne paničnosti in bojazni pred smrtjo; blažena radost, povezana včasih z izbruhi smeha.

Prav o teh učinkih pravijo, da so v veliki meri odvisni od ambienta, v katerega je uživalec vključen ter osebnih pričakovanj ob zaužitju droge. - Motnje zaznavanja, predstavljanja, mišljenja. Mišljenje je na primer spodbujeno, pospešeno, nekoliko zaletavo, sledi fantaziji. Pozornost je zmanjšana. V povezovanju misli je opaziti prekinitve in samosvoje skoke. Doživljanje časa in prostora je pogosto spremenjeno; človek tudi sam sebe čuti odtujenega. Stik z realnostjo oslabi. Vidno zaznavanje je spremenjeno. Uživalec vidi predmete na razne načine razobličene, pojavljajo se prividi. Nekateri postanejo v "tripu" blodnjavi, tako da se čutijo zasledovane ali pa mistično privzdignjene. To zadnje lahko ustvarja v povezavi z občutjem blaženosti iluzijo razodetja.

"Trip" po zaužitju LSD utegne včasih dobiti podobo kratkotrajnega paničnega stanja oziroma potrtosti ("bad trip","horror trip"); opisane so poškodbe, samomori v takšnem duševnem stanju. Za okolico lahko napravi vtis, da gre za samomor, tudi takšen izjemen primer, ko se kdo v "tripu" požene skozi okno v blodni predstavi, da lahko leta po zraku. Agresivna dejanja pod vplivom LSD so redka. Ob naslednjem opisu nam postane bolj razumljivo, zakaj je iskanje doživetij pod vplivom halucinogenov med mladimi zavzelo tak epidemični obseg, hkrati pa tudi, kako naivno bi bilo upanje, da bo po tej poti mogoče zapolniti praznine v našem dojemanju smisla človeškega bivanja: "Uživalci se včasih istovetijo z živalmi ali pa v fantaziji vnovič preživljajo proces biološkega ali embrionalnega razvoja. Nekateri doživijo izgube svojega jaza prav kot resnično smrt in ponovno rojstvo, ob čemer preživljajo silovita čustva tesnobe in radosti. Predstavljajo si lahko, da se srečujejo z bogovi ali demoni ali da so zapustili svoje telo in zro iz daljave nanj. Različne stopnje mistične ekstaze dosegajo svoj višek v doživetju tistega, kar hindujska teologija imenuje "sat-chit-ananda", bivanje-zavest-blaženost, tisto enovito doživetje, v katerem so za večni trenutek izravnana vsa nasprotja, najdeni odgovori na vsa vprašanja, vse želje - bodisi nepomembne ali pa izpolnjene - brezmejno, brezčasno, nepopisno. Enak odmerek LSD bo koga utegnil napraviti le nervoznega, drugega potegnil v vrtinec blodenj, tretjega pa v ekstazo."

LITERATURA:

Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989

Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Fenciklidin oz. PCP (1-(1-fenilcikloheksil) piperidin) je v svoji čisti obliki bel prašek, ki se lahko topi v vodi. Vendar vsebuje večina ilegalno proizvedenega PCP-ja primesi, zato se giblje barva od umazano bele do rjave, njegova sestava pa od prahu do gumijaste mase. PCP je bil na začetku raziskovanja namenjen uporabi kot anestetik, vendar se je zaradi različnih negativnih stranskih učinkov (zmedenost in delirij) raziskovanje droge usmerilo na uporabo v veterini, kjer se uporablja še danes.

Uporaba in delovanje:

Na trgu se PCP pojavlja pod različnimi imeni: angelski prah, kristal, ubijalska zel, raketno gorivo ipd., kar kaže na raznolikost in spremenljivost njegovih učinkov na uživalca. Droga se uživa oralno, njuha ali kadi. PCP v tekoči obliki je v bistvu PCP prašek, raztopljen v etru. Ta mešanica se ponavadi razprši na liste konoplje, mete, origana ali peteršilja in pokadi. Kemične snovi, potrebne za izdelavo droge so lahko dostopne in poceni in tudi proizvodnja zahteva malo kemijske izobrazbe in tehničnih pripomočkov. Na trgu se pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi drogami, kot so LSD, amfetamini, kokainom, THC, meskalinom in drugimi. Glavni učinek naj bi bil v sprostitvi, toploti in mravljinčenju po telesu ter občutju čutne in čustvene izolacije ali spremenjenem doživljanju svojega telesa, prostora in časa. Srčni utrip je pospešen, krvni tlak povišan. Prekoračena količina droge lahko privede do globoke nezavesti in celo smrti - predvsem zaradi motene motorike in sposobnosti presoje so nezgode pogoste. Otopelost, nerazumljiv govor in zmanjšano koordinacijo lahko spremlja občutek moči in neranljivosti. Psihotična reakcija - zmedenost, ki se lahko kaže v različnih oblikah: kot vzburjenost, kot potrtost ali kot nepredvidena nasilnost. Prazen pogled, hitri in nehoteni gibi oči in prekomerna, živčna hoja so med bolj opaznimi znaki uživalca PCP-ja. Pri nekaterih uporabnikih lahko uporaba droge povzroči akutni strah in občutek neizogibne obsodbe; pri drugih paranojo in nasilno sovražnost in pri nekaterih lahko povzroči psihoze zelo podobne shizofreniji. Mnogi ocenjujejo, da je PCP ena najnevarnejših zlorabljanih drog.

LITERATURA:

Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989

Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989

Ulična imena: Ecstasy, X, XTC, E, Adam, ...

Doziranje: 100 - 150 mg/oralno

Dolžina vpliva: 30-60 min prvi učinki, 2-3 ure višek, 6 ur do default stanja

Učinki: omehča ego; razprši nevrološko pogojene strahove; občutki ljubezni in empatije do drugih; ni vizualnih učinkov; jasnost misli, izražena pozornost; ojačan občutek trenutnega "obstoja".

Stranski učinki: izguba apetita; stimulacija; rahlo zategovanje obraznih mišic (čeljustnih); rahla do zmerna utrujenost po končanih učinkih; zaradi enteogenega delovanja lahko pride do nenamernih čustvenih vezi.

Kontraindikacije: sočasna uporaba stimulantov (kokain, speed…) ali MAO inhibitorjev je smrtno nevarna. Bolezni srca, glavkom, hipertenzija, diabetes in hipoglikemija.

Kontekst: Svetlo in toplo okolje; z ljubljeno osebo ali bližnjimi prijatelji, vendar velikokrat z mnogimi drugimi.

MDMA je "kemično" amfetamin, vendar je psihološko znan predvsem po svojem empatogeno-entaktogenem delovanju. Ostaja nekaj amfetaminske stimulativne energije, ki poveča empatogene kvalitete. Empatogeno delovanje je v osnovi zmožnost komuniciranja z ostalimi in občutek empatije do drugih. Stimulativni in empatogeni učinek sta tisto, po čemer stremijo rekreativni uživalci. Po drugi strani pa je entaktogeni učinek tisti, ki daje MDMA notranjo kvaliteto. To je občutek, da je svet v tistem trenutku nekako "prav kul planet" (zveni neumno, vendar je težko opisati ta občutek).

Sorodne učinkovine

MDA deluje podobno kot MDMA, vendar je delovanje bolj empatogeno-enteogeno kot pa empatogeno-entaktogeno. Uživalec se počuti (v nasprotju z MDMA) zadeto in pri višjih dozah si je težje zapomniti prvi del stavka, ki ga nekdo izgovori. MDE ima približno iste učinke kot MDMA. Tudi MBDB ima nekako podobne učinke kot MDMA in je bil predlagan kot prototipna entaktogena droga. Ni tako učinkovit kot MDMA, ker ne izzove istega učinka komunikacije. Le 50% ljudi, ki so ga vzeli, je imelo občutek, da je primerljiv z MDMA. Nevrokemična razlika je v tem, da naj bi MDMB sproščal manj dopamina kot MDMA.

Ulična imena: Nexus, Herox, Synergy, …

Doziranje: 5-35 mg oralno, 3x manjše doze ob njuhanju

Dolžina vpliva: 15-20 min prvi učinki, 1,5 - 2,5 ure višek, hitro prenehanje delovanja

Učinki (nizke doze): povečanje občutljivosti čutil, posebno vid, tip in okus; rahli prividi z zaprtimi očmi; evforija; telesna govorica in neverbalne oblike komunikacije drugih postanejo zelo opazne; erotična občutja do pripadnikov nasprotnega spola.

Učinki (visoke doze): popačenja vida; izstopajoče barve in svetloba, posebno kot poudarjene podobe ali prelivajoče se slike; občutek biti v stiku sam s seboj, s svojimi občutki in čustvi; pogovor lahko postane otežkočen; možna odtujenost od okolja.

Učinki predoziranja: strah ali panika; halucinacije do točke, ko ne vidiš več normalno.

Stranski učinki: slabost, blagi mišični krči, utesnjenost, klavstrofobija se lahko pojavijo ob začetku delovanja.

Vpliv Nexusa je težko opisati, vendar v glavnem gre za kratko, zabavno, vizualno, halucinogeno in entaktogeno doživetje. Ob delovanju ne pride do LSD učinka "vse je tako čudno" ali Ecstasy učinka "vse je tako lepo". Počutiš se usmerjen vase na nek lep, divji, kaotičen in kompleksen način. Občutiš povezavo s svojim telesom in se dobro zavedaš okolice. Stvari delujejo kaotično, ljudje okoli tebe lepi in privlačni. Lahko postaneš lačen in okus hrane je lahko čudovit. Pogosto se pojavljajo erotične slike ter občutki poželenja. Zanimivo delovanje Nexusa je "divje" stanje, ki ga povzroča. Na primer govorica telesa je zelo razumljiva, medtem ko je razumevanje govora otežkočeno.

Primer:>

  • - Razumem, da moram komunicirati z natakarico, da dobim kozarec soka, vendar ne razumem, kako je lahko papirnati denar enako vreden kot kozarec soka.
  • - Razumem, kako se avto premika in kako ga voznik upravlja, vendar ne razumem, zakaj se voznik neprenehoma ustavlja, če ni nikogar na cesti (razlog: STOP znaki ob cesti)

Več o 2C-B in sorodnikih:

http://www.drogart.s5.net

VIRI: http://www.erowid.org
http://www.lycaeum.org
http://www.undcp.org

Ulična imena: DOB, Bromo-STP

Doziranje: Količina doze je dokaj majhna glede na MDMA, toda velika glede na LSD in znaša 1-3 mg. DOB se na trgu pojavlja v obliki pivnikov ali tabletk.

Dolžina vpliva: Po zaužitju začne DOB delovati šele po približno 2 urah, kar je razmeroma dolgo glede na ostale sintetične halucinogene. Pri manjših dozah deluje 6-8 ur, pri večjih do 16 ur in pri največjih lahko učinki trajajo 24-30 ur.

DOB spada v družino fenetilaminov, s podobnim karakterjem kot 2C-B (Nexus), vendar nekajkrat daljšim delovanjem. Prav zaradi dolžine delovanja ga mnogi užijejo v začetku dneva. Ko začne DOB delovati, uživalec občuti močan pljusk energije, pri nekaterih razveseljiv, pri nekaterih pa neugoden. Kot pri vseh drogah se delovanje substance razlikuje od osebe do osebe, zato nekateri poročajo o bolj ugodnih občutkih kot pri 2C-B, drugi pa prav nasprotno. Nekateri poročajo o večji zmožnosti spanja in prehranjevanja pod učinkom DOB v primerjavi z LSD-jem. V nasprotju z LSD-jem je z medicinskega stališča DOB lahko izjemno nevaren ob predoziranju. Velike doze droge lahko povzročijo zamašitve v krvnem obtoku okončin, poškodbe živcev in/ali gangreno. Do predoziranj pride največkrat zaradi zakasnjenega začetka delovanja droge. Mnogi v prepričanju, da so vzeli premajhno količino, vzamejo drogo ponovno. Bodite pazljivi!

Manjše doze: povečanje energije, občutek duševne jasnosti, razširitev duševnega obzorja, manjša vizualna aktivnost, povečana zmožnost zaznavanja vzorcev, tekstur, razlik med barvami, ipd.

Stranski učinki: živčnost, občutljivost, nekaj telesnega neugodja, zategovanje obraznih mišic.

Srednje doze: Povečana dolžina delovanja, močnejši tok energije, povečani vizualni učinki in zmanjšanje vpliva čustev. Nekateri predlagajo DOB kot dobro terapevtsko orodje v primerih pretiranega čustvovanja (neobvladovanja čustev).

Stranski učinki: zategovanje vseh telesnih mišic, glavobol, boleči krči v hrbtu, slabost, splošno telesno neugodje.

Velike doze: Dolgo delovanje, zmožnost povezovanja z idejami, neizmerna sreča.

Predoziranje: izguba spomina, iracionalno in včasih nasilno vedenje; možnost, da uživalec poškoduje sam sebe.

VIRI: www.erowid.org
www.lycaeum.org
www.undcp.org

Ulično ime: Foxy Methoxy

Doziranje in učinki: Učinki so pogosto opisani z močnim energijskim nabojem, dvigom razpoloženja, vizualnimi učinki, fizično in psihično stimulacijo, občasnimi zamiki/popačenji vidnega polja in poudarjeno erotično komponento. Vizualne halucinacije vključujejo vzorce, sledi premikov in svetleče/menjajoče se barve.

Začetek vpliva droge, dolžina in učinki se razlikujejo glede na posameznikovo presnovo in nevrokemijo.

Drugi vplivi, ki lahko vplivajo na "trip": prazen/poln želodec, set/setting; podobno kot pri drugih halucinogenih. Učinki naraščajo prvi dve uri, nastopi vrhunec, nato učinek droge počasi pojenja naslednjih 4-6 ur. Možna nespečnost.

Pozitivni učinki: izboljšane čutilne funkcije, erotični naboj, čustveno odpiranje;

Negativni učinki: slabost, možno bruhanje, napenjanje, manjši krči čeljustnih mišic.

  • ORALNO: Ob nizkih dozah (5-10mg) povzroči toplo, ugodno stanjes povečano občutljivostjo tipa in sluha. Ob teh dozah mnogo ljudi poroča o afrodizijskih učinkih. Ob zaužitju doze nad 10mg se pojavijo vizualne halucinacije in občutja podobna kot pri LSD in halucinogenih gobah. Zaužitje doze večje od 25mg ni priporočljivo.
  • SNIFANJE: Krajši "trip" in manjši občutek slabosti.Čeprav je količina zaužite droge mala, se pojavi močan pekoč občutek.
  • KAJENJE: Hidrokloridno sol 5-MeO-DIPT je potrebno pred kajenjem pretvoriti v prosto bazo. Učinki se pojavijo počasi in "trip" traja več ur.

Posledice: ni informacij

Vir: http://www.erowid.org
http://www.lycaeum.org

Učinki: pospešijo delovanje centralnega živčnega sistema, občutek dobrega počutja ali evforije, povečana zmožnost mišljenja in delovanja, strah, paranoja, pospešeno bitje srca, povišan krvni tlak, zmanjšanje apetita, nemirnost, nespečnost in občutek "tresenja".

  • Kofein
  • Nikotin
  • Koka
  • Kokain
  • Amfetamini
  • Metamfetamin
  • Efedrin
  • PMA

Kofein je šibek stimulant, ki ga najdemo v listih, plodovih in semenih mnogih rastlin. Listi čaja, semena kave in kakavovca in marsikatere druge rastline vsebujejo kofein. Mnogi ljudje mislijo, da so kava, čaj in kola pijače glavni viri kofeina, vendar lahko v resnici kofein najdemo v čokoladi, stimulantih kot npr. Nodoz, nekaterih blažilcih bolečin, diuretikih, blažilcih prehlada, preparatih za kontroliranje telesne teže in različnih zdravilih na recept.

Kemična sestava: Kofein je kemično trimetilksantin (C8H10N4O2). Je alkaloid. Poznamo mnogo alkaloidov in med njimi so metilksantini, ki jih predstavljajo tri spojine: kofein, feofilin in teobromin. Te tri oblike metilksantinov imajo različne biokemične učinke in so zastopane v različnih proporcionalnih vsebnostih v različnih rastlinah. Izoliran v čisti obliki, je kofein bel kristalen prašek zelo grenkega okusa. Osnovni proces pridobivanja kofeina je dekofeinizacija kave in čaja. Medicinsko gledano je kofein učinkovit kardio stimulant in šibek diuretik (pospešuje izločanje tekočine). Rekreacijsko se uporablja za "dvig energije" ali občutek večje pozornosti. Pogosto ga študenti in šoferji uporabljajo za ohranjanje budnosti. Mnogo ljudi poroča, da ne morejo normalno delovati brez jutranje skodelice kave, ki jim zagotavlja redno dozo kofeina. Kofein je zasvojljiva droga. Med mnogimi učinki, deluje na možgane po istem principu kot amfetamini, kokain in heroin. Gledano na celoten spekter učinkov, deluje kofein na telo veliko šibkejše kot amfetamini, heroin in kokain, vendar deluje po istih kanalih, kar mu daje tiste zasvojljive lastnosti. Če zjutraj ne morete brez svoje kavice, ste zasvojeni s kofeinom. Povprečna poraba kofeina odrasle osebe je več kot 300 mg /dan z zaužitjem vrste produktov, ki vsebujejo kofein, od kave, čajev, kol (Coca-Cola, Pepsi ipd.) do čokolade, ki so na dnevnem jedilniku.

Fizični in psihični učinki: Po vrsti kemičnih procesov v možganih, ki so posledica vnosa kofeina v telo, se začne sproščati hormon adrenalin in povzroči: razširjene zenice, razširjene dihalne poti, pospešitev srčnega utripa, krvne žilice na površini kože se skrčijo (preprečijo velike izgube krvi skozi rane) in s tem pospešijo pretok krvi skozi mišice, krvni tlak naraste, pretok krvi v želodec se poveča, jetra sprostijo zaloge sladkorja v krvni obtok ter s tem zagotovijo zalogo energije, mišice se napnejo, pripravljene na akcijo. Kofein tudi poveča nivoje dopamina z upočasnitvijo dopaminskega reuptake sistema, prav tako kot kokain in heroin. Očitno je učinek kofeina veliko šibkejši kot učinek heroina, vendar princip ostaja isti.

Torej: kofein blokira recepcijo adenozina, da si pozoren. V telo se vbrizga adrenalin, ki pripravi telo na akcijo in manipulira s produkcijo dopamina, da se počutiš ugodno.

Posledice: Problem pri kofeinu so predvsem dolgoročne posledice, ki se pojavijo zaradi začaranega kroga. Po prenehanju učinkov adrenalina se soočimo z utrujenostjo in depresijo. Da izničimo te efekte, posežemo po novi dozi kofeina, itd. Ohranjanje telesa v neprestani pripravljenosti ni zdravo in ljudje postanejo razdražljivi in občutljivi. Najbolj pomemben dolgoročni učinek je vpliv na spanje. Ob prevelikih dozah kofeina telo zjutraj ne bo spočito, saj zaradi stimulativnega učinka ne bo faze globokega spanca. Velika doza? Če spijete veliko skodelico kave (200g kofeina) ob 15h, bo v telesu ob 21h še vedno 100 mg kofeina. In spanec ne bo krepčilen. Ker se počutimo utrujeni, sledi zjutraj nova skodelica kave in cikel se nadaljuje iz dneva v dan. Ob prenehanju uživanja kofeina, pride do abstinenčne krize, saj se krvne žilice v možganih skrčijo in občutimo močan glavobol. Zdravilo? Nova skodelica kave.

Vir:
http://www.howstuffworks.com

http://www.coffeefaq.com

Ljudje že stoletja žvečijo, snifajo ali kadijo tobak, ki ga pridobivajo iz rastline Nicotiana tabacum. Glavni razlog, da ga uporablja toliko ljudi, se skriva v glavnem alkaloidu te rastline, nikotinu. Nahaja se v celotni rastlini, največ pa ga je v listih in predstavlja 5% teže celotne rastline. Kemična sestava C10H14N2. Je eden redkih tekočih alkaloidov, brez barve in vonja. Ob stiku z zrakom postane rjave barve in daje tobaku močan vonj.

Učinki: Je glavna zasvojljiva substanca tobaka in ima edinstven dvofazni učinek; inhaliran v kratkih potegih ima stimulativni učinke, medtem ko dolgi in globoki potegi učinkujejo pomirjevalno. Zato je kajenje včasih poživljajoče, včasih pa pomirja in blaži stres. Ob kajenju tobaka pljuča absorbirajo nikotin, ga prenesejo v krvni obtok in s krvjo tudi v možgane. Vse se dogaja zelo hitro. Nikotin doseže možgane v 8 sekundah po inhaliranju tobačnega dima. Nikotin aktivira območja možganov, ki so vključena v tvorbo občutkov užitka in nagrade. Raziskovalci so odkrili, da nikotin viša raven nevrotransmiterja dopamina v predelih možganov, ki so odgovorni za tvorbo različnih občutkov. Dopamin, včasih imenovan tudi "molekula užitka", je isti nevrotransmiter, ki je vključen v tvorbo odvisnosti pri ostalih drogah kot sta kokain in heroin. Nikotin stimulira tudi izločanje hormona epinefrina, ki dodatno stimulira živčni sistem in je odgovoren za "kick" ob kajenju tobaka ter hormona beta-endorfina, ki blaži bolečino. Nikotin lahko vnesemo v telo tudi preko ustne sluznice (tobak se žveči), nosu (snifanje tobaka) ali celo kože (nikotinski obliži). Vpliva na celotno telo, saj pospeši srčni utrip, poveča krvni pritisk (zoži žile) in vpliva na možganske centre, ki nadzorujejo dihanje in tako spremeni dihalne vzorce. V večjih dozah je nikotin močan strup, ki povzroči slabost, glavobol in trebušne bolečine. V zelo visokih koncentracijah je nikotin smrtno nevaren; kapljica čistega nikotina na jeziku lahko ubije človeka. Prav zaradi te lastnosti se je stoletja uporabljal kot pesticid. Odtegnitveno stanje Kot odvisnost od kokaina in heroina je odvisnost od nikotina kronična ponavljajoča se zdravstvena motnja. Kadilci ob prenehanju kajenja kažejo različne simptome odtegnitvenega stanja. So zaspani, napeti, nervozni ali lahko vzdražljivi. Pojavi se jeza, strah, rahla depresija, težave s koncentracijo, povečan apetit in hrepenenje po nikotinu. Pri nekaterih kadilcih simptomi trajajo dlje in so bolj izraziti kot pri drugih. Pri večini so najmočnejši prvih nekaj dni po prenehanju kajenja in se zmanjšujejo tekom parih tednov. Vendar prenehanje kajenja zahteva močno samokontrolo veliko časa. Tudi nekaj mesecev. Posledice Poleg nikotina vsebuje cigaretni dim več kot 4000 substanc, od katerih lahko mnoge povzročijo raka ali poškodujejo pljuča. Kajenje cigaret je povezano s srčnimi obolenji, srčnimi kapmi, čiri in povečanjem pogostosti obolevanja za respiratornimi infekcijami. Kajenje je glavni vzrok za pljučnega raka in je povezano z rakom na žrelu, mehurju, trebušni slinavki, ledvicah, želodcu in materničnem vratu. Prav tako je glavni vzrok kroničnemu bronhitisu in emfizemi.

Vir:
http://www.britannica.com

http://abrannen.home.mindspring.com/alag/nicotine.htm
http://165.112.78.61

Več:
http://www.srnt.org/

Koka je majhno, grmičasto drevo, visoko 2 do 4 metrov in uspeva v Afriki, severnem delu Južne Amerike, jugovzhodni Aziji in na Tajvanu. Veje so ravne in živozeleni listi sotanki in ovalni. Rastlina uspeva v vročih, vlažnih področjih, vendar jo za komercialno uporabo vzgajajo na manj vlažnih pobočjih hribov. Listi so zreli za obiranje, ko se zlomijo ob upogibu. Zelene liste razprostrejo, posušijo na soncu in stlačijo v vreče. V predkolumbijskih časih je bila koka namenjena izključno članom kraljeve družine Inkov. Kasneje so jo prebivalci uporabljali v mistične, verske, socialne, medicinske in hranilne namene.

Sestava: Kokini listi vsebujejo alkaloide kokain, anamil kokain, truksilin in kokamin. Listi rastlin z Jave vsebujejo tudi tropokokain.

Uporaba in učinki: Vpliv kokinih listov je v glavnem odvisen od alkaloida kokaina. V Peruju in Boliviji prebivalci redno žvečijo liste, da ublažijo lakoto in utrujenost, čeprav redna uporaba uničuje zdravje. Kokini listi se uporabljajo kot možganski in mišični stimulant, za zmanjševanje slabosti, bljuvanja in bolečin v trebuhu. Vendar je nevarnost zasvojljivosti večja kot vse dobre lastnosti droge.

Vir:
http://www.botanical.com/botanical/mgmh/c/cocobo78.html
http://www.britannica.com/ http://www.cocaine.org/

Kokain je naravna snov, ki jo pridobivajo iz listov koke. Farmakološko je kokain učinkovit anestetik ter močan stimulant. Uporablja se v različnih oblikah: pasta iz koke, kokain v prahu in kokainska baza (freebase in crack kokain). Končna oblika kokaina narekuje način uporabe ter intenzivnost in trajanje fizičnih in psihičnih učinkov.

Uporaba: Kokain v prahu se lahko injicira, snifa ali zaužije, medtem ko se crack kokain le kadi.

Crack kokain: Je druga oblika kokainske baze, ki se pridobiva iz kokaina v prahu. Kokain v prahu se zmeša z sodo bikarbono in vodo ter zavre. Iz nje izstopi trdna substanca, ki se posuši in razlomi v manjše kose. Iz grama čistega kokaina se pridobi 0.98 g crack kokaina.

Učinki: Deluje kot anestetik, saj prekine prevajanje živčnih impulzov, še posebno tistih v sluznicah oči, nosa in grla. Uživanje kokaina v malih količinah deluje stimulativno, povzroča občutja evforije in dobrega počutja, dviguje samozavest, zmanjšuje apetit in utrujenost ter povečuje pozornost.

Posledice: Ker je kokain dražilo, prihaja ob snifanju do krčenja žil, kar povzroča kronično smrkanje in v težkih primerih razjede v nosnem tkivu. Uživanje kokaina hitro postane navada in lahko povzroča psihično odvisnost. Uživanje crack kokaina povzroča veliko bolj intenzivno doživljanje evforije in je zelo zasvojljiv. Redna uporaba lahko zaradi občutkov pretirane samozavesti privede do motenj osebnosti, toksične psihoze, ki vključuje paranoične iluzije in čutne halucinacije. Ob uživanju večjih količin ali ob stalni uporabi lahko pride do depresije, strahu, razdražljivosti, problemov s spanjem, kronične utrujenosti, zmedenosti, paranoje in krčev, ki lahko privedejo do smrti.

Vir:
http://www.mninter.net
http://www.britannica.com

(Speed) Amfetamin sulfat spada med sintetične droge, ki stimulirajo centralni živčni sistem. Je bel, kristalen prašek grenkega okusa, delno topen v vodi. Zaradi ilegalne izdelave dostikrat vsebuje primesi (ponavadi manj potentne stimulante - kofein, efedrin, itd.); sestava variira od prahu do večjih kristalov in delčkov bele barve, včasih sivkaste ali roza barve.

Uporaba: Speed se lahko zaužije, vdihuje (snifa), kadi ali injicira. Najbolj varna metoda je zaužitje, saj učinki nastopijo počasneje in trajajo dlje. Ob snifanju nastopijo učinki hitro, vendar lahko poškoduje nos. Ob kajenju nastopijo učinki takoj, a lahko uživanje hitreje uide iz kontrole in se sprevrže v odvisnost. Injiciranje je najnevarnejša metoda uživanja amfetaminov.

Učinki: Uporabniki se počutijo močnejše, samozavestnejše, pozornejše, z večjim spolnim poželenjem, nemirne, zgovorne in razdražljive. Ob večjih dozah se lahko pojavijo tudi občutki strahu, nezaupljivost, halucinacije in psihoze. Fizični učinki obsegajo: razširjene zenice, povečan krvni tlak in srčni utrip, nespečnost, potenje, močan telesni vonj, slab zadah, mi?ične trzaje, tresenje, vročico, suha usta, ustnice in nos.

Posledice: Ob dolgotrajni uporabi se lahko pojavi podhranjenost, avitaminoza, depresija in amfetaminska psihoza (du?evna bolezen podobna paranoični shizofreniji) in nagnjenost k nasilništvu. Fizični učinki dolgotrajne uporabe se kažejo v poškodbah ledvic, poškodbah kože, čirih in problemih s pljuči. Pogosta uporaba velikih doz amfetaminov lahko povzroči poškodbe možganov in posledično nepravilnosti govora ter miselnih procesov.

Toleranca: Ob rednem uživanju se razvije toleranca - za dosego istih učinkov je potrebna vsakič večja doza. Odtegnitveno stanje se pojavi ob redni uporabi. Uporabniki lahko občutijo utrujenost, pojavi se dolgo obdobje motenj spanja, razdražljivost, povečan apetit in srednja do huda depresija (dolžina in jakost depresije je odvisna od količine in trajanja uporabe amfetaminov).

Vir:
http://www.fadaa.org/
http://www.dancesafe.org/

http://www.deal.org/

Je najpogostejši predstavnik amfetaminov in se od amfetamina razlikuje po močnejših in manj časa trajajočih učinkih. Na N ima vezano CH3, met(il) skupino.

Popularni izrazi za metamfetamin so: meta, meth, crystal meth, crystal, crank,itd..
Doziranje: Metamfetamin administriramo oralno (tablete, kapsule) ali injiciramo, danes najpopularnejše pa je snifanje / njuhanje. Čas nastopa učinka se razlikuje glede na način zaužitja. Pri injiciranju se učinki pojavijo takoj, pri zaužitju kapsule ali tablete pa se prvi učinki pojavijo navadno 30-60 minut po zaužitju. Trajanje učinka metamfetamina je med 4-6 ur, kar zavisi tudi od načina administracije. Krvni test lahko pokaže prisotnost amfetaminov 48 ur po zaužitju. Toksična reakcija (overdose / OD) se lahko pojavi že pri relativno nizkih dozah - 40-50 mg v organizmu z nerazvito toleranco na metamfetamin.

Delovanje: Metamfetamin je živčni stimulans - stimulans centralnega živčnega sistema (CŽS), spodbuja sproščanje noradrenalina iz možganskih celic, stopnjuje dejavnost retikularnega aktivacijskega sistema in drugih možganskih predelov ter tako izboljšuje pozornost in budnost. Amfetamin deluje tudi na dihalno središce, možganski predel, ki uravnava dihanje, zato so ga uporabljali pri ljudeh, ki so imeli težave z dihanjem - bronhitis, astma,itd. Amfetamini v možganih zmanjšujejo raven naravnih stimulansov, zato se po že nekajtedenskem rednem jemanju razvije telesna odvisnost. Še posebej to velja za metamfetamin, ki med drugim vpliva tudi neposredno na dopamin. Metamfetamin povzroča telesno in hudo psihično odvisnost, poleg tega telo hitro razvije toleranco in za dosego enakih efektov moramo povečati dozo. Metamfetamin zelo hitro postane nujna substanca za človekovo normalno delovanje, nenadna prekinitev pa povzroča odtegnitvene simptome, ker presežek naravnih inhibicijskih snovi v možganih zavre dejavnost osrednjega živčnega sistema. Taki klasični simptomi so: brezvoljnost, depresija, povečan apetit in težavno ohranjanje budnosti.

Učinki: Kratkorocni učinki metamfetamina se kažejo s povečano pozornostjo in telesno energijo. Dihanje in srčni utrip se pospešita, zenici se razširita, apetit se zmanjša, pogosta pa nastopi tudi suhost ust. V velikih zaužitih količinah, metamfetamin povzroča drhtenje, znojenje, anksioznost in palpitacije, prevelik odmerek pa lahko vodi tudi v komo in smrt. Ko učinki metamfetamina izzvenijo, nastopi depresija in utrujenost ter občutek paranoje. Posledice: Redna uporaba metamfetamina povzroči hudo hujšanje in čustveno nestabilnost ter lahko vodi v stanja podobnim shizofreniji. Na dolge proge metamfetamin zmanjšuje tudi odpornost organizma proti okužbam, odtegnitev po dolgem času jemanja pa vodi v daljše depresije. V nosečnosti amfetamini povečujejo nevarnost prirojenih hib na srcu, prezgoden porod in nizko porodno težo otroka.

Nevarnosti: Amfetamini nasprotujejo sedativnemu učinku zdravil, ki zavirajo centralni živčni sistem (benzodiazepini, barbiturati). Ob hkratnem jemanju z MAO (monoaminooksidaze) lahko izzovejo nevarno povišanje krvnega tlaka, nevarni pa so tudi pri hkratni uporabi inhalacijskih anestetikov, kar se kaže v motnjah srčnega ritma. Napotki za varno rejvanje Vse, kar velja za varnostne ukrepe pri uporabi Ecstasya (MDA & prijateljev) na rave zabavah, velja tudi za metamfetamin. Pri tem, da je metamfetamin še precej bolj nevaren v oziru vrocinskih kapi. Metamfetamin vsekakor spada med morda še bolj prikladne plesne droge kot je XTC, pri tem pa je treba vedeti, da je tudi precej bolj nevaren in da je treba podvojiti ali celo potrojiti varnostne ukrepe.

Vir:
http://www.drogart.org

http://www.deal.org/
http://www.britannica.com

Efedrin se pridobiva iz rastline Ephedra Equisetina. Stoletja uporabljan kot stimulant in sredstvo za širitev dihalnih poti (pogostejše kitajsko ime Ma huang), je po kemični sestavi podoben amfetaminom. Legalno je prisoten v različnih energijskih pijačah, prehrambenih dodatkih, dietnih čajih in herbalnih ekstazijih. Sintetična oblika, imenovana psevdoefedrin, je pogosta sestavina zdravil proti prehladu, astmi in alergijam. V čisti obliki je to bel prašek, vendar se pogosteje prodaja v obliki tablet ali kapsul z delčki zdrobljene rastline E. Equisetina. Normalna doza za odraslega cloveka je 30-60 mg. Uporablja se oralno.

Učinki: Ob zaužitju efedrina se zaradi podobnosti hormonu epinefrinu (adrenalin) in metamfetaminu pojavi šibko povečanje energije. Poleg tega, da deluje stimulativno (z občutji povečane pozornosti in zmanj?anja apetita), efedrin sprošča bronhialne mišice in s tem širi dihalne poti ter povečuje krvni tlak in srčni utrip.

Stranski učinki: povišanje telesne temperature, potenje, suha usta in tresenje. Višji odmerki lahko povzročijo omotičnost, nemirnost, strah in nespečnost.

Posledice: Uporabniki, ki so občutljivi na efedrin ali jemljejo večje doze, se lahko soočijo z resnimi zdravstvenimi problemi: nenormalno visokim srčnim tlakom, motnjami dihanja in hitrim, nepravilnim srčnim utripom. Lahko se pojavi tudi zmedenost in paranoja. Pri uporabnikih, ki efedrin zlorabljajo v velikih odmerkih, je možen pojav psihoz podobnih amfetaminskim psihozam.

Vir:
http://www.doitnow.org/
http://www.britannica.com
http://www.encyclopedia.com/
http://www.erowid.org/

Parametoksiamfetamin (C10 H15 NO ) je prašek bež, bele ali roza barve, pogosto zamenjan z MDA. Je halucinogen z stimulativnimi lastnostmi. Lastnosti so zelo podobne MDA in meskalinu, čeprav je PMA veliko močnejši, približno 5x bolj kot meskalin in 3x bolj kot MDA. V zadnjem času je bil pogosto omenjan v zvezi s tabletkami ekstazija, ki so vsebovale tudi PMA in tako povzročile nekaj primerov smrti zaradi močnih in nepričakovanih učinkov PMA.

Učinki: Ker je PMA močan stimulant centralnega živčnega sistema, so učinki podobni kot pri drugih amfetaminih: nemirnost, razburjenje, mišični krči, hiperaktivnost, otrplost, povišan srčni utrip, povečan krvni tlak, pospešeno in oteženo dihanje, visoka telesna temperatura, blodno premikanje očesnih zrkel in bljuvanje. Ob srednjih in visokih dozah PMA pogosto povzroči krče komo in smrt. Je eden najnevarnejših halucinogenov.

Posledice: Niso raziskane. Toleranca in odvisnost: Čeprav je bilo narejenih premalo raziskav, se domneva, da kronicni uživalci razvijejo toleranco. Možna je psihicna odvisnost. Ni dokazov o fizični odvisnosti.

Vir:
http://www.erowid.org/
http://www.deal.org/